Mariborske multifonije

Na letošnjih improvizacijskih Konfrontacijah v Nickelsdorfu je posebno zanimanje zbudil čudak z majico, na kateri je pisalo: "My roots are from my record player." In spodaj podpis - Evan Parker. Izjava zveni kakor okajen bluesovski stih, prav lepo pa se poda tudi didžejevski falangi. Pravzaprav je blizu marsikomu, le ljubiteljem fuzij in snovalcem distribucijske politike world music nikakor ne more biti povšeči, saj preočitno stavi na bližino narave in tehnike (fuzije bi šlo iskati v goli "spravarski" tehniki, neka druga fuzija - fuzija etno-rocka oziroma, z drugimi besedami, koncept world music pa se namaka v "nepotvorjeni" naravi). Preberimo si izjavo z majice še enkrat, pozorneje - mar ni dihotomija še intimnejša, mar v nji pravzaprav ni zaznati "naravo tehnike"? Korenine, ki dobesedno rastejo iz gramofonske naprave, se vijejo navzven in polze v uho, kar pač zahteva svoj čas, zicleder, natančna poslušanja, prevpraševanja, plodne dvome? In če kdo lahko združi "naravo tehnike" v tako zelo nonšalantno, samoumevno in duhovito "življenjsko vodilo", je to lahko samo improvizator, tisti, ki ve, kako nežno je treba streči stvarem, kako je treba "zalivati korenine", preden se smeš podati na oder. Velja, kajpak, tudi obrat: Zgolj in samo tisti, ki zna pustiti korenine doma, na gramofonu, jih pozabiti in nenadoma, v ključnem momentu predrugačiti v preseganje vseh slogov, tisti lahko improvizira. Vse drugo je stvar "narave tehnike", torej tistih posamičnosti, ki so se z leti nakopičile na gramofonu. Pri improvizaciji se torej dozdeva, da sili čez rob vse dosedanje posnete zgodovine, jo "tvorno pozablja", obenem pa brez nje ne more - ne more namreč brez "malo prej slišanega koncepta", ki ga je treba šele osvoboditi njegove lastne klišejskosti. Takrat skrepeni v pravo korenino - oder, instantna kompozicija dokaže, da je svojčas šlo za kliše. Improvizator bi, rečeno s Pascalom, sploh ne igral, ko bi igranega nekoč že ne slišal. Njegovih pet minut tiči v trenutku, ko nekoč že slišano dobesedno zaigra. Zaigra - prav tako kakor kdo zaigra denar v igralnici. Za hazarderja vemo, da je raje za hip nepazljiv, ko da bi žrtvoval svoj slog; tako je uspešnejši. Improvizator obrača hazarderski koncept na glavo, s tem da z veseljem pozabi na slog, ker mora biti tako pozoren na trenutek.

Zgodovina improvizacije je ambivalentna do same sebe še bolj kakor do "gramofonskih korenin". John Butcher vehementno zatrjuje, da je improvizacija vobče zunaj zgodovine, zato "je ne more zadeti noben kritiški udarec, češ da pripada neki staromodni generaciji", ne more biti obvladljiva po dekadah, površno, sredinsko. Njegov učitelj Evan Parker je med poslušanjem svojih 25 let starih posnetkov ugotovil altruistično, da so godbe od tedaj "v splošnem napredovale neverjetno veliko". Kot predlaga Vinko Globokar, naj bi posnetke svobodno improvizirane godbe poslušali le enkrat, Billy Jenkins gre še dlje, ko pravi, da pristen improvizator igra enkrat in nikdar več, Globokar ga dopolnjuje z dostavkom: Ne več kot enkrat z eni in istim človekom v duu. Napotki zvenijo precej življenjsko, in dejansko se stopnja resnosti, odgovornosti in filozofskega talenta kvalitativno pne od free jazza k svobodni improvizaciji. Nihče ne stavi jazza tako rad v narekovaje kakor prav improscena - torej bodisi bivši jazzisti ali pa vsaj zvečine tisti, ki v svoje svoboščine zelo radi vpletajo jazzovska vzorčenja. Bolj ko sovražijo jazz, raje ga gnetejo, preinterpretirajo. Davek je komičen - tako Parkerju v medijih pravijo "najvplivnejši saksofonist po Johnu Coltraneu", in to nam, za navrh, še ne pove prav dosti. Po čem? Je to tehnika?, duh?, dih?, mentorsko delo?, sound?, "abstraktna konkretnost"?, sposobnost za vzporedno vožnjo in nadzor tudi do treh melodičnih sklopov?, pojmovanje improvizacije kot enega od kompozicijskih postopkov? Morda vse to in še kaj, Parker je preveč zvit, da bi se sploh lahko izognil kakšnemu pomembnemu detajlu iz svojih "gramofonskih korenin", kadar gre za največje mladostne vzore. Jutro po nastopu Novega orkestra Barryja Guyja julija v Nickelsdorfu je bilo poučno: Prisluškovali smo razgovoru med Evanom Parkerjem in njegovim učencem Matsom Gustafssonom: "V tistem solu si pa igral preveč jazzy," ga je poučil stari in s tem ni kar tako pavšalno ošvrknil mlajšega kolega, ki je po fluidu resda prej jazzist kot improvizator. Podal je subtilno definicijo odmika - snov kratko malo ni zahtevala pretiranega označevanja in usmerjenosti. Gustafsson ni igral napačnega "žanra", ampak je ta "žanr" uporabil na napačnem koncu, slišal pa ga je tisti, čigar korenine so iz gramofona, torej obvladuje godbe.

Pihalec Parker (sopran-, tenorsaks) je posnel več ko 250 albumov, igral je z vsemi, velikokrat tudi sam, in vzgaja že tretio generacijo. Celo Down Beat, ki redoma kiksa in je "družbeno-zgodovinsko" krivičen, kadar gre za kreativo, mu že peto leto zapored priznava mesto med petimi najboljšimi sopranisti. Z ene strani kilometrina, kakršno imata na Angleškem kvečjemu še starosta Derek Bailey in vlakovodja Fred Frith, z druge nezgrešljiva identiteta, ki je skoz štiri garaška desetletja prerasla v produktivno ideologijo: Kadar pomislimo na tehniko krožnega dihanja, mikrotonalnost in neskončne podolžne periode, pomislimo najprej na Parkerja, dasiravno gre za že dolgo uveljavljene, že kar posplošene pihalske ekstenzije (razširjene tehnike). Evan Parker bo ta petek ob pol desetih v Umetnostni galeriji Maribor družno z ameriškim sotrudnikom, svojim "sinom", altistom in basklarinetistom Nedom Rothenbergom pokazal, kaj je to multipli pihalski dvojec. Prevetrila bosta namreč tisto gradivo, ki poganja korenine na superlativno ocenjenem albumu Monkey Puzzle (leo records/statera 1997). Zatem bo v Satchmu še en dvojec brez, elektro-strunarski: Tomaž Grom in DJ Borka. Velika Britanija ima 50-80 izvrstnih kreativcev, krativk v improvizaciji; pri nas jih je 5-8, kar nas veseli - za zdaj vsaj proporcionalno.