porno art / Prihaja... prihaja mi

Začelo se je zelo retro. Na pločniku, kjer se mase običajno drenjajo za mesni burek in druge nobel dobrote hitre kulinarike, so se prejšnji torek zvečer grozdi osebkov pomikali v nasprotni smeri, proti vhodu v dvorano Kinoteke. Pred blagajno so se nagnetli kot v starih časih, v drugi polovici osemdesetih, ko je videorekorder premoglo vsako tisoče gospodinjstvo. Takrat so v hramu sedme umetnosti enkrat do dvakrat na mesec zasukali Andaluzijskega psa in Zlato dobo, da smo lahko nadebudni študentje družboslovnih ved ob kili cenenega črnega vina na ajzenponu še pozno v noč premlevali in modro razpredali o nadvse zloveščih sporočilih, ki sta jih gospoda Dali in Bunuel zakodirala v svoji nadrealistični miniaturi. Pozornemu gledalcu se je kakopak že med prvim gledanjem utrnilo tisto, kar je zajebantski Avida Dollars a.k.a. Salvador Dali v kasnejših intervjujih često poudarjal, in sicer da je tisti, ki trdi, da razume Andaluzijskega psa, faliran umetnik ali resen kandidat za polnopravno članstvo v kateri od psihiatričnih ustanov. Češ tudi on in Luis sta bila nekoč mlada in navihana, rada sta se šalila na račun tradicionalno tumpaste publike, ki predvidljivo odreagira na vsak še tako benigen eksces, potem pa si izmišlja izgovore, s katerimi bi karseda učeno opravičila tisto, čemur normalni ljudje z eno besedo rečejo radovednost.