Galerija kot komunalni servis

Kakšno vizijo delovanja si imel?

Na začetku razen tistih, ki so me osebno poznali, nihče ni hotel razstavljati v Kapelici. Da bi povečali ugled galerije, smo vabili priznane tuje umetnike. Za rating Kapelice to zdaj ni več potrebno, zato se nam zdi pomembneje predstaviti najzanimivejše umetniške poetike, ne glede na to, ali so umetniki znani, neznani, tuji ali domači. To so projekti, ki ne želijo ugajati umetnostnemu trgu, ampak ga problematizirajo in dvomijo o njem. Mislim, da je treba odpreti čim več različnih pogledov na življenje. Moram tudi poudariti, da nase ne gledam kot na kustosa, ampak kot na nekoga, ki nekako komunalno servisira te umetnike, da lahko v optimalnih razmerah končajo svoje projekte. Danes so projekti taki, da se za izvedbo potrebuje recimo deset računalnikov, toliko pa jih umetniki najpogosteje nimajo, zato lahko projekt šele tukaj razvijejo do konca. Pri tem je galerija nekakšna delavnica, inštitut, v katerem vsi s svojim znanjem in storitvami pomagamo pri uresničitvi projekta. Tukaj pogosto predstavljamo projekte, ki sami po sebi niso umetniški, vendar to počnemo na način umetniškega nagovora. Recimo neki medicinski dogodek, situacija, ki jo sicer poznamo le iz operacijske sobe.

Kot na primer Orlan, ki si je za umetniški izraz izbrala lepotne operacije, ki jih izvajajo na njenem telesu?

No, Orlan opravlja svoje operacije na kliniki, Ive Tabar, najradikalnejši slovenski artist, pa ne. On v galeriji izpostavi moment, pri katerem gre za vprašanje razmejitvene črte med življenjem in smrtjo. Pripeljal je ekipo iz izolske bolnišnice, spravili so ga pod narkozo, intubirali, priključili na respirator, ga držali 20 minut pod nadzorom in ga potem spet reanimirali. Pri takih projektih trčiš ob dva problematična momenta: prvi je hermetično medicinski, ki je totalno privilegiran in se načelno o njem ne dvomi, že zato, ker imamo ljudje popolno strahospoštovanje do medicine in bolnišnic. Po drugi strani je medicina z genetiko, bioniko in podobnimi visoko razvitimi eksperimenti že tako daleč, da smo popolnoma nepripravljeni na etična vprašanja v zvezi s tem in da se do tega sploh ne znamo opredeliti. Če pogledamo recimo našo aktualno slovensko izkušnjo z referendumom o oploditvi, kjer je bila vsa stvar strašansko stigmatizirana, vidimo, da so ljudje o tem razmišljali na način, ki niti za v stripe ni več. Če se spomnimo, kakšni so bili argumenti proti - pa to ne vzdrži, če vsaj malo razmisliš o tem, v kakšnem svetu danes živimo.

Zanimiv primer body arta je Stelarc. Za kožo se je obešal na kavlje in počel stvari, ki jih ljudje s šibkejšimi želodci sploh ne prenesejo. Umetnost se tako usmerja v nekakšen mazohizem, na umetnikovo lastno telo. To postaja ena zelo močnih smeri v avantgardni umetnosti moderne dobe. Zakaj misliš, da se to dogaja?

Dejstvo je, da na Zahodu živimo v potrošniški družbi, ki je prežeta s telekomunikacijami, medicino, kibernetiko in podobnim. Znotraj te potrošniške logike je individuum zreduciran na ciljno skupino, na statistično enoto. Reakcija na depersonalizacijo pa je ta krik posameznika, ki s popolno prepustitvijo svojega telesa kaže na vso civilizacijsko stisko, v katero je postavljen. Gre za čisti munchovski krik, če lahko tako rečem. Človeška koža je ta ultimativna meja, na notranji strani kože si še lahko gospodar nad samim sabo. Prepoved gospodarjenja s samim sabo je skoz in skoz zapovedana z našim kulturnim okoljem. Veljavne vrednote, ki imajo v zahodnem svetu krščansko ozadje, delujejo na zelo perfidnih ravneh. Eden od principov, na katerih temelji skoraj celotna vzgoja, je vcepljanje krivde in kaznovanje. Že samo šolsko ocenjevanje je zgrajeno na tem. Če ne dobiš dovolj dobre ocene, nisi dovolj dober, nisi sprejemljiv in boš zaradi tega kaznovan. Imamo institucije, ki nimajo možnosti, da bi se ukvarjale z vsakim posameznikom, pač pa se ukvarjajo s celim razredom - sistem, znotraj katerega se moraš vkalupljeno pokoriti vsem zapovedim in prepovedim. To je sicer zelo praktično, vendar ima posledice in fino bi bilo, če bi se jih zavedali.

Body art se mi zdi zanimiv zaradi močnega avtodestruktivnega vidika, vendar obstajajo tudi druge zvrsti, ki so šokantne, recimo z bolj intelektualnega stališča.

Absolutno. Ko je Caravaggio narisal Madonno in vzel za model znano prostitutko, je bil to totalen škandal. Ampak danes ta slika visi v neki cerkvi v Rimu in ni nobene panike. In za to gre - to so klasiki naslednjega stoletja. Tisto, kar me zanima pri mojih selekcijah danes, je etika, pa naj bo to body art ali pa mrtva inštalacija milijon kovancev, kakršno je recimo pripravil Alen Ožbolt. Taki projekti niso naslonjeni na konvencije, ki bi že delale za umetnika, pač pa ta deluje zunaj vseh meril. Recimo David Bizovičar je z neko arhitekturo vzpostavil točko 0. Galerijo je v celoti oblekel v svinčeno prevleko, zaradi česar smo morali po stenah in stropu narediti sekundarno nosilno konstrukcijo. Kapelica je bila spremenjena v absolutno črn prostor, v katerega niso prodrle nobene vibracije, ker je to energetsko izoliran prostor. S tem je Bizovičar ustvaril ambient, ki te je že sam po sebi prestavil v neki vzporedni svet. To je bil ambient, ki ga ne moreš nikjer doživeti. Druga njegova inštalacija je bila Rainroom. Kapelica je bila oblečena v baker in v celoti poplavljena. Izpod stropa je iz razvodnega sistema kapljala voda, ki je ustvarila dež v galeriji in s tem situacijo, ki ima povsem svojo logiko. Obe razstavi smo postavljali vsakič po dva meseca. To so finančno strašansko zahtevni projekti in tudi njegov vložek dela in naporov je bil ogromen. To je izčrpavanje in znotraj drugih institucij ni zanimanja za tako tveganje.

Zanimiv dogodek je bila inštalacija s kovanci Alena Ožbolta.

Šlo je za štiri tone in pol kovancev, se pravi za 1,000.000 kovancev po en tolar. Ožbolt je vso galerijo prekril s temi kovanci in vzpostavil tako rekoč peti element v današnjem, predvsem zahodnem svetu: ogenj, voda, zemlja, zrak in denar. Meril je predvsem na denarni fetišizem in ga problematiziral s tem, da so obiskovalci hodili po denarju. Dejansko se je izkazalo, da je sama inštalacija neverjetno učinkovala in pokazala, kako je ta fetišizem ponotranjen v človeku, in to pri zelo različnih ljudeh. Imaš tipe, ki prezirajo denar in so se odločili za odpoved materialnim vrednotam, kljub vsemu pa so prišli in rekli: "Vedno sem si želel hoditi po denarju." S precej prezira, seveda. Na koncu galerije je bil kup kovancev, približno 850.000 tolarjev, kar vržen na kup, tako kot v Skopušnikovi vili, in večina ljudi se je na to odzvala na blazno zanimiv način. Tako imajo stigmatizirano reklo "Kopati se v denarju", da so stekli skozi vso galerijo, se vrgli v tiste kovance in se posipali z njimi - pa to boli, to je kovina -, ampak njih ni bolelo. Tretji moment pa, ko recimo pride otrok, zagleda ta blazen kup denarja po tleh in mu nekaj ni jasno. Njega je mamica zmeraj učila, da je treba kovance pobirati in paziti na denar, tukaj pa vidi milijon kovancev ležati na tleh - kaj je zdaj to? Pri tem projektu nam je pomagala Mestna hranilnica Ljubljanska. Kovance je zbrala, kar sploh ni bilo enostavno, saj jih je v obtoku Ljubljanske banke samo 850.000. Kovance so pripeljali s tovornjakom in jih z dvigalom razložili, da smo lahko postavili razstavo. Potem pa še vse prešteli, to je trajalo štiri dni. Njihovo dejanje je bilo res fenomenalno. Nazadnje je imel Alen še celo delen odkup - gre za približno 3,4 kvadratnega metra kovancev, ki jih bo postavil v svojem stanovanju.

Kateri pa se ti je zdel najzanimivejši med tujimi umetniki?

Od znanih imen so bili v Kapelici recimo Stelarc, Marcel Li, Chico Mc Murphy ... To so ljudje, ki se ukvarjajo s kibernetiko, z robotiko in s telesnostjo. Chico je naredil robota, krmilil pa ga je tako, da je oblekel nekakšen eksoskelet in potem s svojim premikanjem premikal robota. Marcel Li je s svojim gibanjem igral na robote, ki so bili neke vrste instrumenti. Stelarc pa je nase pripel šestnogo platformo in hodil s šestimi nogami, kot nekakšna pajkovska figura, ki je ni krmilil z nogami, ampak z mišicami na drugih delih telesa.

Gre za napoved generacije androidov?

Ne samo za to. Danes medicina in visoka tehnologija omogočata, da dojemamo telo drugače. Življenjska doba se daljša, popravljati znamo organizem, vstaviti manjkajoče dele, danes že proizvajajo kožo na metre, hrustanec na litre ... Stelarc pravi, da je telo obsoletno in da je telo tisto, ki zavira naš tehnološki razvoj. Zakaj ne potujemo po vesolju? Ravno zaradi telesnih omejitev, po nekaj mesecih se recimo kosti tako izvotlijo, da se začnejo lomiti same od sebe. Če bi imeli kosti iz titana, ne bi bilo tako. Umetniki tematizirajo tisto, kar evidentno vstopa v naše življenje. Skozi potrošniško družbo živimo v nekem imaginarnem svetu, ki ga ustvarjajo reklame, pričakovanja, vrednote in merila - moraš biti lep, mlad, zmagovalec, in umetnost je tista, ki te pravzaprav zbudi iz te virtualne omame. Vendar ne tako, da bi rekla, bodi grd, ampak tako, da te umetniški dogodek strese in se začneš spraševati o nekaterih stvareh.

Kaj pripravljaš v tem letu?

Letos me zanimajo biotehnologije in zvok. Delali bomo s tako imenovanimi wetware tehnologijami, ki znotraj tehno okolij uporabljajo žive organizme od biočipov pa do aplikacij na živalih, na genskem materialu in tako naprej. Simbiotica na primer je skupina avstralskih umetnikov, ki na univerzi v Perthu razvijajo svoje projekte. Letos so imeli na Ars Electronici slikarja iz ribjih možganov. Gojili so kulturo celic iz ribjih možganov, ki je proizvajala impulze; ti so bili potem skozi računalnik prevedeni in speljani v roko, ki je risala na papir. Potem umetnica, ki z nekimi postopki učinkuje na bube metuljev tako, da se ti rodijo z drugačnimi vzorci na krilih, tako da pravzaprav riše po metuljih. Kiparka Polona Tratnik v svoje delo že vnaša vprašanje živih tkiv v smislu recimo prave kože. Drugi blok, ki ga pripravljamo skupaj z Gregorjem V.-S. Taom, je zvok. To bodo zvočni prostori z razponom od fizičnega stika na telo, se pravi infra- in ultrazvoka, do bolj artikuliranih zvočnih situacij.

Imam občutek, da lahko naše avantgardne umetnike brez težav postavimo ob bok tujim in da jih je glede na majhnost Slovenije kar veliko.

Ja, dejansko. Ti projekti bi zdržali kjerkoli po svetu, o tem sem prepričan. Ko grem na Ars Electronico v Linz in na druge prireditve v tujini, vidim tudi projekte, ki ne dosegajo standarda naše umetniške produkcije. Kljub vsakdanjim težavam je slovenska družba vedno bolj naklonjena novim oblikam umetnosti, to je očitno posledica odličnih avantgardnih dogodkov že v osemdesetih letih. Ljubljana je, kar se tega tiče, privilegirana, saj smo videli zares skoraj vse najboljše, kar se je dogajalo v svetu, in čeprav je ljubljanska publika izjemno zahtevna, da ne rečem težavna, se umetniki tukaj zelo dobro počutijo in se pogosto zanimajo za možnosti daljšega bivanja in ustvarjanja v Sloveniji. To bi bilo treba izkoristiti in narediti nekakšno institucijo, ki bi omogočila, da bi umetniki prihajali sem in tukaj izvajali svoja dela, razvijali in študirali prihodnje projekte, hkrati pa poučevali in prenašali svoje znanje drugim. V tej instituciji bi bila nekakšna akademija ustvarjalcev novih umetniških praks, nekaj podobnega, kot je bil v svojem času Bauhaus. To bi bil Inštitut za nove umetnosti - tako delovno ime smo mu dali, saj mislimo, da je potreben in da smo to sposobni narediti.

povezava