zabava / Metadon za kiberodvisnike

Če mislite, da je primerjava med odvisniki od heroina in odvisniki od elektronske zabave privlečena za lase ali vsaj nekoliko pretirana, potem najverjetneje nimate otrok ali pa še niste docela zakoračili v enaindvajseto stoletje. Pri generaciji, ki je bila v magično računalniško kraljestvo posvečena prek legendarnih drkalic tipa ZX Spectrum ali Commodore 64, je širšemu okolju zaradi rudimentarnosti samih napravic vendarle še uspelo vtisniti trajen pečat čudnih arhaičnih vrednot, kot sta na primer gozd in razposajeno omizje, pri številnih predstavnikih novejših pokolenj, ki so se jim začela obzorja namesto z Manic Minerjem širiti na primer s prvim delom brutalnega in izjemno dovršenega Quaka, pa opazimo ultimativno nezainteresiranost za kakršne koli alternativne načine preživljanja prostega časa. Resda je avtor članka verjetno čisto zadnja oseba na polobli, ki bi znala ali želela zanikati magičnost vedno prižganega monitorja in na tako veliko področjih tudi resnične superiornosti tovrstnega načina zabave, vendar je na svoji koži in na koži številnih mlajših znancev občutil ne samo zdravstvene, temveč tudi sociopatske posledice po osem-in-več-urne vsakodnevne napetosti in sključenosti pred mehaničnim oltarjem.