filmski festival / Lepe pozdrave iz Bele krajine

Mimo je Festival slovenskega filma, peti po vrsti, mimo pa sta tudi Portorož in morje. In to dobesedno: novi slovenski filmi se ne dogajajo na morju. Niti ga ne potrebujejo več. Ne pravim, da se morje ne pojavlja več. Za hip ga vidimo v Ljubljani. Toda od Igorja Šterka, sina morjeplovca, ki je tudi sam morjeplovec, bi težko pričakovali, da morju ne bo prilepil omaža. Morje je out - Bela krajina je in. Kar dva nova slovenska filma, Šelestenje (Janez Lapajne) in Varuh meje (Maja Weiss), se namreč dogajata v Beli krajini, če seveda ne pozabimo na dolenjsko poskočnico Na svoji Vesni (Sašo Đukić), ki se dogaja - okej, skoraj - na meji z Belo krajino. Morje je očitno zamenjala Kolpa. Bil je že čas - Kolpa izgleda precej bolj fascinantno, precej bolj nevarno in precej bolj eliptično. Film ji je pisan na kožo. Lepa priložnost, da se po njej spustijo tri seksi študentke, Pia Zemljič, Iva Kranjc in Tanja Potočnik, ki hočejo razčistiti s sabo, s Slovenijo, z njenimi blaznostmi, z Jonasom in mejo, ki ustvarja vse meje, vse razlike, vse predsodke in vse nestrpnosti. Rekel bom le to: ko Bela krajina dobi joške, se ji zmeša. Šelestenje, ki prav tako vključuje razčiščevanje ob Kolpi, je le navidez nekaj drugega: "To je film o odraščanju pri tridesetih. Film o tem, kako se soočiš z življenjem in kako obenem storiš vse, da se to ne bi zgodilo," pravi Lapajne, ki s tem nehote povzema tudi osnovo dilemo drugih slovenskih filmov, recimo Ljubljane - in Varuha meje. Le da se skušajo tu junaki z življenjem soočiti kako leto prej.