Okusi človeka

Čeprav že samo razglabljanje o tem, kakšen okus ima pravzaprav človeško meso, izzveni za večino običajnežev povsem bogokletno, kramljanje o tem pa se jim zdi odvraten in ogaben posel, vendarle obstajajo nekakšna obče sprejeta kulinarična vodila. Z gastronomsko inferiornostjo oziroma superiornostjo posameznih ras se je največ ukvarjal znani francoski pustolovski antropolog in sladokusec Albert Counie, katerega ugotovitve zaradi popolne odsotnosti dodatnih primerjalnih analiz avtoritativno veljajo za zakon. Prav v vrh postavlja meso in mesne izdelke iz Kitajcev. Ti naj bi imeli zaradi svoje prehrane, katere osnova je predvsem riž, še posebno plemenito in nežno krhko tkivo, pri katerem pa moramo neznansko paziti, da ob pripravi ne razsipamo z ostrimi začimbami, saj bi te lahko kaj hitro prevladale in popolnoma zamorile tisti osnovni "kitajski" okus, ki menda rahlo spominja na tako imenovana na poseben način gojena "mlečna" teleta. Precej cenjeni so tudi pripadniki črne rase, saj se njihovo meso diči z "izvrstnim okusom ali haut goutom, ki je tako delikatno poudarjen tudi pri divjadi". V primerjavi z njimi so belci nekako v takem razmerju kot umetno krmljeni piščanci iz kakega perutninskega kombinata proti po širnih poljih in goščavah zrnje ter žužke prosto iščočim fazanom ali jerebicam. Tod torej kar v oči bije skoraj ponižujoče dejstvo, da smo pripadniki bele rase prav na dnu lestvice okusnosti. Baje se vsi pravi antropofagi s prefinjeno razvitim okusom nad nami samo zmrdujejo, trdijo, da imamo neki čuden priokus, ki bržčas izvira iz urbanega načina življenja in neprimerne ter nezdrave prehrane, še prav posebej pa namigujejo na zoprn pridih po nikotinu, alkoholu, sesirjenem mleku in mašinskem olju. Zato je naša trupla pred zaužitjem menda treba skoraj obvezno podvreči "režimu gavagea kot pri pitanih strasbourskih goskah", čeprav nekateri svetujejo tudi enostavnejši postopek, ki se je izkazal za izjemno koristnega pri predhodni pripravi krapov, gojenih v preveč zamuljenih ribnikih, zaradi česar jim meso močno zaudarja po blatu. Po tej metodi je treba truplo, seveda odvisno od tega, iz kako onesnaženega okolja izhaja, le za dan ali dva v kopalni kadi namočiti v pivo. Po pričevanju nekega bukanirja (to so bili pirati Srednje Amerike v tistih romantično-pustolovskih časih odkrivanja novih otočij) pa naj bi tamkajšnji Indijanci cenili posamezne evropske narode v tem zaporedju: Francozi so naravnost slastni, Angleži zgolj tako tako, Holandci brez okusa, Španci pa žvarovnati, žilasti in tako rekoč neužitni. Seveda je tod treba pripomniti, da je bil omenjeni morski razbojnik Francoz. (O okusnosti Slovencev bržčas zaradi naše slabe prepoznavnosti nisem nikjer zasledil niti najbolj drobcenega namiga). In končno, največji problem je spet z bušmani z njihovim, vsem drugim rasam tujim in odvratnim zadahom, ki so bojda primerni zgolj za ostre, s čilijem močno začinjene jedi, saj se v njegovem ostrem ognju crkovinasti okus teh ubogih bitij vendarle vsaj delno raztopi.

Kar se pa spola tiče, je podatkov precej več in so zategadelj sodbe brez dvoma objektivnejše, vse pa se nagibajo v korist žensk. Vendar so si vsi poznavalci edini, da mora biti ženska, pripravljena za zakol, mlada, najboljše še devica, katere meso se še ni navzelo okusa po vanjo preliti spermi, ki mnoge zelo moti. Njihovo meso je po vseh zagotovilih nežnejše in primernejše predvsem za peko in cvrenje, v zrezkih in tudi v celih kosih, za razne močne ragu juhe in golaže pa je menda vendarle še vedno primernejše čvrsto meso mladih, toda ne prežilavih mladeničev. Tam nekako po petindvajsetem letu pa se baje celotno moško telo že tako prepoji s priokusom po mačefitu, da je tako rekoč neužitno, denimo podobno kot ostro vonjajoče meso starih pohotnih kozlov ali pa sicer izjemno okusnih krokodilov, ki presežejo dolžino metra in pol, se prično s polno močjo flodrati, pri tem pa tako bohotno zadehtijo v tistem svojem mošku, da spravljajo v bruhanje vse živo razen svojih samic. Vendar Amerigo Scarlati v knjigi Neobičajne jedi hkrati opozarja, da pri "zanemarjenih in razpuščenih ženskah" tkiva postanejo vse prepogosto salasto plovna, brez kakršnegakoli individualnega okusa, med kuho razpadajo v brezoblično kašo ter s svojo sluzavostjo in odvratno mlečno belkasto barvo porazno delujejo na apetit. Kaže, da so srednjeameriški Karibi ti dve skrajnosti skušali preseči s tako imenovano "kopunizacijo", enostavneje povedano, ujetničku so odrezali jajca, si z gurmansko potrpežljivostjo vzeli čas, da se je telo lepo zamaslilo, vmes pa so ga skrbno pitali in ob primernem trenutku priredili koline.

Čeprav se vsi ljudožerci, podobno kot predatorji vobče, najprej lotijo drobovine, pa veljajo za najfinejši kos ritnice, drugače povedano, v neki fiktivni kanibalski mesnici bi ženske riti dosegale najvišjo ceno. Vendar se tudi tu predvsem pri onih, ki so dobro preskrbljeni in se zato lahko celo spakujejo, pojavljajo ekstravagance. Hunski kan Atila je na primer prisegal na joške, "najfinejše in najmehkejše, kar pomeni deviške". Zelo hecno in zanimivo pa se mi zdi dejstvo, ki se pojavlja v vseh poročilih s povsem različnih koncev sveta, da stare babe zelo rade glodajo pečene dlani, s pravo strastjo razbijajo kosti in izsesavajo mozeg ter se neizmerno slastijo s pečenimi ali kuhanimi jajci in z drugimi žlezami.

Sicer pa se zdi, da vse, ki v človeško meso še niso zagrizli, predvsem zanima, kakšen okus, za vraga, sploh ima. Toda bojim se, da je to vprašanje jalovo, čokolada ima pač okus po čokoladi, svinjina po svinjini in kura po kuri. Vsak določnejši odgovor vnaša samo zmedo, saj nekateri trdijo, da je malce sladkasto, drugi pa slankasto. Verjetno najslavnejši afriški lovec John A. Hunter (za nekakšnega lovca seveda precej plitek in nedomiseln priimek), mož, ki je nemilostno potolkel stotine slonov in neizmerno število levov, ga v svoji knjigi Afriški lovec opisuje takole: "Tistega dne sem zarana zapustil taborišče in krenil na lov na divje svinje, kajti potrebovali smo novo zalogo mesa. Vendar sem se kaj kmalu vrnil praznih rok, ves popraskan od trnja. Ko sem tako nepričakovano prišel v taborišče, sem opazil, da je naš kuhar pripravil zase in nekoliko drugih služabnikov neko nenavadno lepo dišečo juho. Pomislil sem, da so bili tudi nosači na lovu in imeli več sreče, zato sem sedel za mizo in ostro zaukazal kuharju, ki se je nekaj obotavljal, naj postreže še meni. To je ves prestrašen tudi storil. Juha je bila naravnost izvrstna. Okus mesa v njej je spominjal na svinjetino, vendar je bil malo bolj slankast. Izpraznil sem krožnik ter ga pomolil kuharju, naj mi da še eno porcijo. Šele v tistem trenutku je eden izmed nosačev, ki so me prestrašeno gledali, vzkliknil: 'Bvana, to meso je zate tabu!' Vprašal sem ga, kakšno da je to meso, on pa mi je odgovoril: 'Makono!', kar pomeni roka. Kaj hitro sem s strogostjo zvedel, kaj se je bilo zgodilo. Po mojem odhodu je slučajno prispela v naš tabor skupina domačinov, ki so potovali v sosednjo vas na neko plemensko zabavo. Naši fantje pa so v pomanjkanju mesa nekaj prgišč soli zamenjali za človeško roko, ki so jo ti domačini imeli za popotno brašno."

Isti avtor v že omenjeni knjigi tudi zatrjuje, da je bilo tam spodaj še pred kratkim, recimo pred petdesetimi ali šestdesetimi leti, precej lahko in zanesljivo priti do človeškega mesa, saj je v premnogi vasici stal na trgu poseben kol, na katerega je bil vedno privezan kakšen suženj. Okrog njega so se prerivali kupci, ga ščipali, trepljali in otipavali kakor v drugih deželah to počno na semnju z živino, o katere kakovosti se želijo prepričati. Če se ni našel kupec, ki bi bil pripravljen zamešetariti kar za cel komad, je bil trgovec pripravljen prodajati tudi po posameznih delih. Vsak odjemalec si je izbral kos, ga označil s kredo iz belega kostnega pepela ter v sredino zarisal svoj znak. Zaradi vročega podnebja in zaradi tega hitre kvarljivosti mesa ga dobičkaželjni lastnik ni zaklal, vse dokler niso bili razprodani tudi manj kakovostni in manj privlačni deli telesa, zato je moral nesrečni suženj tako priklenjen stati tudi po teden ali več. Potem mu je mojster razteleševalec preprosto spustil kri, ga razrezal in razdelil kose kupcem. Pa se večkrat takole malo zamislim, kaj za vraga je blodilo v tistih trenutkih temu nesrečnemu mesu po glavi, s kakšnimi občutki je gledal roke, ki bodo čez dan ali dva pekle njegovo rit ali kuhale obaro iz beder, in usta, ki ga bodo hrustljala, pa o tem, ali se mu je včasih zazdelo, da je trgovec kakšen del njegovega telesa, na katerega je bil še prav posebno ponosen, vendarle prodajal malo pod ceno ter ali je včasih kakšni gospodinji, ki mu je bila še posebno simpatična, svetoval, naj, denimo, nabavi jetrca, ker ji lahko zagotovi, da so še popolnoma zdrava.

Kri

Čeprav bi res zelo težko rekli, da je kri nekakšen organ ali del telesa, vendar pa se kot težka, temna in sladkasta mezga pretaka in obliva sleherno celico organizma, tako da vsemu navkljub lahko tiste, ki človeško srkajo v presnem stanju, kuhajo v krvavih juhah ali godljah ali pečejo v krvavicah, označimo kar za antropofage, čeprav jih večina raje označuje z modnejšim in poduhovljenejšim nazivom "vampir". Mislim, da ta aristokratizacija srkalcev krvi izhaja predvsem iz njihovih zanesenih opisov in že kar mistična razodetja sprožajočih stanj, v katerih so se znašli, ko so se nasrkali te magične življenjske tekočine. "Obliznil sem kri, ki mi je ostala na krtači za lase, in v meni se je nekaj premaknilo. S toplo in slano tekočino sem užival življenje samo ... Čez nekaj časa sem se večkrat namenoma ranil po rokah in prstih, samo da bi mogel dati ustnice na rano in občutiti tiste neponovljive slasti. Tako sem se po naključju vrnil v tiste pravljične čase, v katerih so bitja črpala moč iz človeške krvi. Odkril sem, da pripadam 'rasi vampirjev'. Zakaj? Zakaj jaz? Tega nisem mogel pojasniti." Ja, takole je to vzvišeno stanje v svoji sklepni besedi opisal John George Haigh, imenovan tudi "Nežni" ali "Londonski vampir", 18. junija 1949 na sodišču v Sussexu, ko se je spominjal, kako se je kot desetletni deček ranil, medtem ko si je česal laske. Kmalu zatem je škof iz Hova položil glavnemu sodniku tradicionalni črni robček na glavo in mu s tem simbolično sporočil odločitev porote, s katero je bil Nežni vampir obsojen na smrt.

Bržčas bo večina ob teh globokih in težkih besedah zgolj skomignila z rameni, češ, to so le blodnje, vredne patološke obravnave. Toda vendarle se zdi, da zaužita kri, predvsem presna, na pivca vsemu navkljub deluje omamno in ekstatično ter sproža izlive najmočnejšega agresivnega besa, erotične naslade ali celo religiozno-mističnih vizij. Tega se dobro zavedajo, denimo, rejci psov, saj jih v želji, da bi bila njih ostrina še bolj zverinska, krmijo zgolj s krvavimi kosi mesa. Se še spomnim, kako nas je, paglavce, gonil in grizel kot navadne vole neki čisto navaden pinčast mešanec tam po nekem sadovnjaku zadaj za škofjeloško kasarno. Običajno se ga sploh nismo bali in smo ga obvezno celo ustrahovali, ko pa so pričele rdeti češnje, in prav tam so bile tiste najboljše, ga je pričel njegov prebrisani gospodar pitati le s surovim mesom. Torej, tudi živali kri povsem opijani. Neki moj prijatelj kmetovalec, gospodar trdnega posestva nekje tam zgoraj v hribih nad Selško Soro, je imel še posebno slabost do svojega kurjega dvora. Po njegovem dvorišču so se oholo sprehajale tolste kure in jarčke, ponosni purani in mastne gosi vse do neke noči, ko se je zgodila prava katastrofa. Čeprav je kot vsak večer skrbno zapahnil vrata kurnika, se je v zavetju teme med perutnino potuhnjeno prikradel dihur in sledila je prava morija. Jutra ni dočakal niti najdrobnejši piščanec. Kmeta je pričakal res grozen prizor. Vsa perjad je bila podavljena, vendar skoraj nedotaknjena. Le ugriz ostrih zob na vratu je dal slutiti, da je ropar posrkal zgolj kri nesrečnih ptic. A tudi zločinca ni bilo treba dolgo iskati. Ležal je tam nekje v kotu, od zaužite krvi popolnoma pijan. Samo rahlo je grčal, tiho prdel iz prenapolnjenega želodca, v omami zavijal oči in se z zateklim jezikom leno oblizoval po še krvavem gobcu. Gospodar ga je v groznem besu z ostrimi gnojnimi vilami pribil na tramovje kurnika, da mu je kri brizgnila iz prenalitega vampa, pa še iz riti in ust. Morda velja omeniti le še to, da je tisto noč prek Škofjeloškega hribovja plavala polna luna. Sicer nam strastni privrženci in občudovalci čistosti in harmoničnosti življenja živali radi in pogosto pihnejo pod nos človeško sprevrženost, češ če bi podobno kot one vedno pojedli vse, kar pobijemo, potem na svetu pač ne bi bilo vojn, vendar, kot nazorno priča opisani primer, pod opojem krvi tudi žival postane brezmilosten in ponorel klavec. In da so taki primeri brezumnega pobijanja med mesojedci pravzaprav pogosti, vam bo potrdil vsak lovec ali zoolog, predvsem prav pri živalih, ki žrtve morijo z ugrizom v sočno vratno aorto ter jim tako gobec kri dobesedno zapljuskne, denimo pri podlasicah, rosomahih ali volkovih.

Vendar ta življenjski eliksir ne spravi živali samo v pobesnelo agresivnost, temveč v njih vzbudi celo nekakšna metafizična občutja, seveda, če se o čem takšnem pri njih sploh da govoriti. Tako mi je izpred let znan primer perspektivne funkcionarke takratne Zveze socialistične mladine Slovenije in celo Titove štipendistke iz Medvod. Dekle je bilo kot vzorna mladinka še pri dvajsetih letih nedolžno, čeprav ji je sla v trenutkih samote kar krepko zvijala boke. Neko noč, in spet je bila polna luna, so jo med nemirnim snom neprestano popadale drastljive sanje. Neprenehoma jo je navdajal občutek, da se ji nekaj vtihotaplja v tisto špranjo med nogami in prodira globoko v drob. Zjutraj, ko se je prebudila, je na rjuhi zapazila krvave madeže. Seveda je najprej pomislila, da jo je presenetila menstruacija, a se pri tem tudi nemalo začudila, kajti povsem jasno je čutila, da ima vstavljen tampon, ne da bi vedela, kdaj je to storila. Z roko je segla med dlake, otipala vrvico in "tampon" izvlekla. Stvar se je bliskovito pojasnila. Vrvica namreč ni bila vrvica, temveč mišji repek, "tampon" pa ne tampon, temveč mišje telesce. Živalca je bila popolnoma pijana od krvi, blaženo je zavijala oči, sem pa tja komaj slišno radostno čivknila, to pa pospremila z mehkim krožnim gibom tačke, kot da bi hotela zaobjeti ves svet ter pri tem spregovoriti, oh, samo poglejte to Božje stvarstvo in Nebeško harmonijo. Prejšnjega večera se je, iščoč kakšnega zatočišča, po naključju znašla med nogami omenjene funkcionarke, luknjica in vonj sta jo privabila, da se je priplazila bližje, čez noč je tiho preglodala deviško kožico, se vmes nacurila krvi in pijana obležala.Titova štipendistka pa jo je v svojem dialektičnem materializmu, ki ostro zavrača vsa ekstatično-mistična stanja, brez vsakega razumevanja in z neizmernim studom vrgla v straniščno školjko ter potegnila vodo.

Podobno vpliva kri tudi na ljudi, seveda le presna, izjemen učinek pa naj bi imela človeška, čeprav se nekateri zaklinjajo tudi na živalsko. Sveža je zaradi hitrega strjevanja zelo težko dostopna, zato je največ srkajo mesarji, ki jo imajo tako rekoč vedno pri roki. Neki moj prijatelj, zaposlen v klavnici spodaj ob sotočju obeh Sor, se mi je pogosto hvalil, da jo na dan rukne vsaj litrček. Ha, se je važil, in prav zato sem tak dec, in se pri tem trepljal po res mogočnem balonastem vampu. Čeprav je brez vsakega dvoma v njej neznansko užival, pa me je opozoril tudi na nekaj neprijetnih spremljajočih pojavov. Najneprijetnejši so različni kožni tvori, turi in gnojni mozolji, ki pričnejo vznikati kot gobe v jesenskem dežju, ali nekakšni podobni sluzavo meseni izrastki kar po vsem telesu. Prav tako po njej zelo smrdljivo in zatohlo serješ in prdiš, popolnoma črn drek pa se s tako ihtavostjo nalima na školjko, da ga le s težavo zdrgneš dol. Opozoril pa me je še na neko mentalno hibo, ki se pojavi po daljšem zauživanju, saj pridobiš neznanski strah pred lastno krvjo. Zato baje vsi mesarji pri zdravniku, ko jim je vzame zgolj vzorec za raziskave, enostavno kar padejo naokrog in prav zaradi tega mesarjev med krvodajalci skoraj ni. Kar pa se tiče okusnosti, naj bi prednjačila telečja, sledila pa prašičja. Izredno okusna je tudi konjska, vendar se moraš nanjo privaditi in je namenjena predvsem bolj svetovljanskim okusom, najbolj zdrava pa naj bi bila kozja, a jo večina zaradi nenavadnega ostrega priokusa zelo težko prenaša.

Vendar se po učinkovanju, tudi če povsem zanemarimo okus (tega tako ali tako vsakdo pozna od lizanja ranic), živalska kri nikakor ne da primerjati s človeško. Baje vpliva na dušo in telo izjemno močno in divje že sam pogled nanjo, da ne omenjamo mazanja rok in brozdanja po njej, kaj šele pitja in lokanja te čudne mezge. Neki župnik Raimond iz Agilesa je bil očividec padca Jeruzalema, ko so ga 15. julija 1099 zavzeli križarji, in je takole opisal ta dogodek: "Ko so križarji naskočili mestna vrata Jeruzalema, smo videli čudovite stvari. Neštetim Saracenom so odsekali glave, nekateri so bili prestreljeni s puščicami in pahnjeni čez mestne zidove v globino, nekatere pa smo mučili več dni in jih končno vrgli v plamene. Po ulicah so ležali kupi odbitih glav in odsekanih nog. Na vsakem koraku se je človek moral prebijati čez človeška in konjska trupla ..." Tudi drugi očividci potrjujejo besede župnika Raimonda, le da dodajajo še druge "čudovite stvari". Govor je namreč še o z meči prebodenih in posiljenih ženskah, razmazanih otročkih, odtrganih od materinih prsi in treščenih čez obzidje ali ob kamnite zidove in stene, skratka, vseh sedemdeset tisoč muslimanov je bilo najokrutneje poklanih. Žide so zvlekli v sinagogo in jih tam žive sežgali. Vmes pa so se razdivjani osvoboditelji gonili po mestnih ulicah, goltali krvave kose mesa in se nalivali s krvjo pobitih. Še vsi krvavi okrog ust in v neki čudni religiozno-borilni ekstazi so se zgrinjali okrog Cerkve svetega groba, v katere kripti naj bi spokojno in v blaženem snu počivalo truplo Zveličarja. Tam so padali drug drugemu v objem, od radosti prelivali solze, se poljubljali s svojimi limastimi kljuni ter se zahvaljevali za zmago edinemu Bogu. Morda bi veljalo pripomniti le še to, da se je vse to dogajalo že po tem, ko je kalif obkoljenega mesta ponudil vdajo, v vsej Sveti deželi zagotovil popolno varnost romarjev, toda z bojevniki, opitimi s krvjo, pač ni dobro češenj zobati.

O podobnem primeru poroča Pasanij iz Lidije, ko opisuje, kako so Gali pod zapovedništvom nekih Combutusa in Orestoriusa zavzeli Callieas, zelo ročno in z nekakšno živinorejsko spretnostjo pobili vse moške (babe pa seveda poflodrali) ter potem z velikim užitkom pili njihovo kri in se mastili z mesom.

Pitje krvi je med karibskimi gusarji bukanirji postalo prava terapija za spodbujanje bojevitosti. Jean David Neau, imenovan tudi Lolonois, je bil znan po izjemni surovosti, ki pa jo je vendarle družil z nekakšnimi spakljivimi gurmanskimi pravili. Podobno, kot se vrhunski mojstri visoke kuharije zaklinjajo, da hrana ali pijača zablesti v svojem pravem okusu šele, kadar je servirana z najizbranejšim priborom, v krhkih porcelanastih krožničkih in kristalnih čašah, je ta hudoba prisegala, da človeška kri pridobi tisti pravi okus šele ob stiku z večkrat kaljenim jeklom. Nekoč je, o tem obstajajo verodostojni podatki, lastnoročno potolkel kar šestdeset članov posadke neke zajete ladje, in to počasi in z neizmernim užitkom, kajti po razseku vsake posamezne žrtve je natanko in skrbno oblizal hladno in ostro rezilo svojega meča. Menda mu je to srkanje krvi "s pametjo" prav prijetno dvigalo razpoloženje, saj je vsakega naslednjega razsekal na bolj domiseln in hecen način.

Bolj prostaško kmečkega okusa, toda nič manj okruten je bil njegov stanovski kolega z vzdevkom Braziliano, sicer neki Holandec iz Groningena, ki pa se je dlje časa preživljal z morjenjem po Braziliji. Njemu je bilo pomembno zgolj to, da je imel vedno poln vamp pijače in jedače. Njegov sodobnik, neki Ekskvemelin, ga opisuje takole: "Enostavno se ni mogel obnašati kot normalen človek, sploh se ni znal obvladati, včasih je deloval kot strahoten grobijan, na trenutke pa že kot popoln bebec. Stalno pijan je imel običaj, da se je klatil po pristaniških ulicah in nemilo prebutal vsakogar, ki ga je srečal. A nikoli se mu nihče ni drznil postaviti v bran." Čemu, bi morda lahko pojasnila pripomba nekega drugega njegovega sodobnika, Le Golifa: "V nasprotju z vsemi drugimi ljudmi je bil njegov obraz širši kakor daljši, v enakem razmerju pa tudi vsi njegovi udi." Torej si lahko predstavljamo, kakšen je bil v trup ali pa v stegna, denimo. Najhujše se je godilo Špancem, saj jih je še prav posebno jedko sovražil. Nekoč mu v njihovem gusarskem gnezdu tam spodaj na otokih šesterica nekih zlakotnjenih Espanjolosov ni hotela izdati, kam so skrili za zakol spitanega pujsa. Vendar so koline navkljub temu tistega dne bile. Na gostiji, pripravljeni iz vse šesterice, so imele še posebej častno mesto krvave klobase, Braziliano pa se je še pred obedom dodobra opojil z namakanjem kruha v dotlej nestrjeno kri. (Znano je, da je namakanje že otrdelih žemljic v črno vino praksa starih, brezzobih in skopušnih bab, saj s tem koristno porabijo odpadke, hkrati pa so že od dveh decilitrov pijane kot mambe.) Toda navkljub temu je kasneje sam samcat brez večjega naprezanja pomlatil kar enega in pol pečenega Španca. Toda tudi njega je čakal žalosten konec. Ubili so ga domorodni Indijanci, in to le z velikim naporom, saj so ga, že zvezanega, baje morali klati kar pol ure, duša pa mu ni in ni hotela zapustiti telesa. Kasneje so ga sežgali in tiste saje zdrobili v prah, ki so ga v zelo previdnih dozah vmešavali v svoje pivo, saj naj bi bil izjemno "močen" in šušlja se, da naj bi se ga (zaradi izjemne količine, ki jo je navrglo njegovo ogromno truplo) za drag denar še danes dobilo pri nekem lokalnem vraču na Trinidadu.

Tretji tak krvosesni ptič iz tistih krajev je bil Črnobradec, Španec, zagrizeno globoko veren človek, prav zanesljivo najbolj uglajenega vedenja od vse trojice, vendar znan po neprirodnih spolnih nagnjenjih. Ker je bil umen mož, mu je bilo povsem jasno, da bo slej ko prej končal v peklu. Zato je včasih uprizarjal nekakšne poljudnoznanstvene eksperimente, saj je sredi najlagodnejšega popoldneva, ko se je njegova tolpa vdajala brezdelju in poležavanju na krovu roparske ladje, zakričal: "Dajmo, naredimo sami sebi pekel, pa bomo videli, kdo bo v njem dlje zdržal!" Može je odvlekel v podpalubje, kjer so zabili vrata in zamašili vse razpoke. Nakar je napolnil sode z žveplom in drugimi jako smrdljivimi snovmi ter jih zakuril. Druščina se je potlej cmarila in dušila vse dotlej, dokler ni v mukah čofnila v nezavest. Šele tedaj je Črnobradec spet odprl vrata v brezkončnem zadovoljstvu, da bo tudi v peklu prvi. Svojo okrutnost in naslajanje nad krvjo pa je povezoval predvsem s seksualnostjo. Največjo slast je doživljal, kadar je med potniki zaplenjene ladje odkril kakšno preplašeno lepotičko. Z vso špansko galantnostjo, kolikor je je v takih situacijah sploh možno, jo je odvlekel na krov, kjer ji je z ostrim nožem odrezal ustnice in se potem z globokimi francoskimi sesljajočimi poljubi naslajal nad njo vse dotlej, dokler mu ni preminula v objemu. Sicer pa se je v zgodovino zapisal kot iznajditelj koktejla, ki je najprej bliskovito zaslovel v piratski skupnosti, kasneje pa v rahlih modifikacijah tudi širše, predvsem v visoki družbi, sestavljajo pa ga enaki deli piva, džina, ruma, krvi (prvotno človeško sta dandanes zamenjali telečja in svinjska, arabski šejki pa prisegajo na piščančjo), šeri vina in smodnika.

Prihodnjič: Klobasičarji in drugi predelovalci mesnin