Kruljenje na Krasu

Kot tradicionalni romarji, ki na veliki šmaren množično obiskujejo Devici Mariji posvečene cerkve, se je zgrmadila gruča "črnomašnikov" na betonsko nogometno igrišče v Komnu sredi kraške vinorodne pokrajine. Le da pretežno v črno oblečene pojave niso prišle poslušat pridige, ki bi jim dvigovala moralo in jih usmerjala k pravi poti, temveč se je prišlo slabih tisoč pripadnikov slovenskega metalskega plemena na primorski konec ob svečanem prazniku predvsem obilno zabavat in uživat v žaganju kitar. Medtem ko je večini že minulih festivalov skupno to, da se trudijo privabiti čimširši krog ljudi in se zato razen redkih izjem ne specializirajo le za eno zvrst muzike, ampak plavajo po različnih glasbenih vodah, na Metal Maniji Open Airu ni nobenega dvoma, kakšni vrsti publike je namenjen. Skupni imenovalec vseh prisotnih je ljubezen do kitarskega nabijanja, začinjenega s solo vložki, in krulečega hripavega vokala. Razen pravovernih metalcev je le redko kdo slučajno oziroma pomotoma zašel na edini in zato hkrati tudi največji domači metalski festival, ki je postregel z nekaterimi vodilnimi akterji domače scene, kot so Sarcasm, Kaoz, God Scard, Scaffold, Entreat, in malo slabšimi gosti iz sosednjih držav, razen izjem, kot so bili nemški Cockroach. Dogodek se sploh ne bi zgodil, če za njim ne bi stala entuziastična navdušenca Urška in Boštjan in če ne bi v svoje roke organizacijo prireditve vzelo mladinsko društvo ŠUZ iz Komna.

Metal Primorska

Čeprav je bil glasbeni event, ki bi marsikateremu neljubitelju te vrste godbe razparal ušesa, mišljen kot vseslovenski, je večina vseeno prišla iz krajev, posejanih na sončnem primorskem koncu. Nič presenetljivega, saj je metalska tradicija globoko zakoreninjena v primorskih genih ravno tako kot vino in pršut. Že ob prvih resnih začetkih metalske scene v osemdesetih je ob večjih koncertih v Hali Tivoli Ljubljano preplavila množica "postojnskih" heavy metalcev, okrašenimi z Iron Maiden našitki na hrbtih zguljenih jeans jaken. Vzdevek postojnski je nakazoval okolico ali vsaj smer, iz katere je prihajala večina, ko je za en dan okupirala prestolnico. Tudi danes se mladi na tem koncu torej še niso izneverili izročilu, ampak ga še naprej prenašajo naslednjim generacijam. Čeprav imidž ni več v istem stilu. Danes zdaleč prevladuje črna barva, kar nedvomno nakazuje, da je večina ljubiteljev trasha oziroma death in black metala in da so pristni heavy metalci le še ostanek iz preteklega obdobja. Poleg usnja obvezen pripomoček sestavljajo tudi verige, pasovi, zapestnice in ovratnice iz usnja, okrašene z aluminijastimi neti. Imidž, ki bi lahko kaj hitro postal enoličen, če ga ne bi vsak individualno popestril na svojevrsten način. Kot na primer Samo, ki je pil pivo iz roga, v drugi roki pa je bil oborožen s kamnom, ki mu je predstavljal njegovo samo-obrambo. Ali pa drug pripadnik plemena, ki mu je hrbet namesto obveznega našitka Iron Maiden krasil našitek z Miki miško. Vsekakor pa si naslov zmagovalca za najboljši imidž - po fotografovem mnenju, ki je kot strokovnjak lahko edini kompetenten za vizualne ekspertize - zasluži ostanek iz konca sedemdesetih let v neprekosljivih pajkicah, ki je spomnil na slavna obdobja Divljih jagod. Več posluha za najnovejšo modo je pokazal nežnejši spol, ki so ga krasili predvsem tatuji in uhančki na vsakem možnem delu telesa. Edina stvar, po kateri se predstavniki obeh spolov ne razlikujejo, pa je dolžina las, ki mora krasiti glavo, če želi ta na najbolj pravi način uživati v tovrstni zabavi. Brez grive bi težko toliko mahali z glavo, saj aerodinamika ne bi bila primerna za metalsko slemanje.

Na edini pravi slovenski metalski fešti je bilo med drugim opaziti, da so ženske v veliki manjšini, kar še bolj potrjuje letošnjo marijinovnebovzetno tezo nadškofa in metropolita Franca Rodeta, da fantje na slovenskih vaseh samevajo, saj si moderna dekleta ne želijo kmečkega ambienta. Čeprav na prvi pogled nežnejše od moških kolegov, pa metalke niso nič manj brutalne, ko je treba pokazati spretnosti pod odrom ali pokazati, kdo popije več pločevink toplega piva. Pivo pa na takšnih feštah teče v rekah, ne le v potokih. V času, ko dan zamenja noč, je bila publika, podprta z maligani, že na vrhuncu. Grom in blisk pa sta naznanila začetek "črne maše". Preprosti ljudje namreč metalce obtožujejo, da so satanisti, in kot da bi jim želele potrditi, so roke z dvignjenim kazalcem in mezincem pozdravljale številne bliske, ki so parali nebo, medtem ko so se njihovi lastniki stiskali pod malo tribuno, ki je edina nudila zavetje pred hudim nalivom. Seveda pa dež ni mogel uničiti razpoloženja in marsikdo si bo moral iti h kiropraktiku naravnat vretenca zaradi neumornega mahanja s čupo, ki je nedvomno pustilo posledice na marsikateri hrbtenici.

Čeprav bi se lahko prebivalci majhnega Komna ustrašili ob pomisli na dolgolase, v usnjene jakne oblečene pojave, ki so prihajale v tolikšnem številu kot še nikoli in zmotile njihov sicer dokaj enolični vsakodnevni ritem, pa na samem festivalu ni bilo niti najmanjših izgredov ali znakov nasilja. Na metalskem žuru nasilje ni potrebno, ker se večina pride predvsem toliko napit, da v vsakem primeru sama na koncu omaga na tleh. Tisti, ki so premogli še malo moči, pa so lahko prespali v šotorišču in zjutraj navsezgodaj že nadaljevali z novimi podvigi, ki so trajali pozno v noč, dokler se ni izklopil še zadnji bend.

Podmladek

V nasprotju z večino ostalih underground scen, ki so na hitro vzplamtele, dosegle vrhunec in pregorele, se metal, kakor bi lahko sodili po dogajanju na Metal Maniji, še vedno počasi vzpenja in še ni dosegel svojega vrhunca. Oziroma se ponovno prebuja iz nekajletnega spanca. Vse več je namreč tudi novega podmladka najstniških let, ki sledi zgledu starejših predhodnikov. Edino glasba ni več počasna z dolgimi solažami na kitarah, temveč hitra in učinkovita. Skoraj vsi nastopajoči so se odlikovali predvsem po žaganju in razbijanju. Heavy metal izginja, prihaja pa obdobje trash, death in black metala, ki ima vse več privržencev. Zato organizatorji pravijo, da bodo tudi drugo leto na primorski konec deželice poskusili spraviti čim več navdušencev nad težkometalno godbo, saj stremijo k temu, da bi bil festival vsako leto boljši in da bi morda nekoč v bližnji prihodnosti dosegel evropsko raven. Za to jim manjka predvsem kakšen zelo odmeven tuj gost, kar pa je za v bistvu volunterski festival razmeroma majhnih razsežnosti velik zalogaj. Mogoče je tako še boljše, saj z manjšim številom obiskovalcev, ki se v dveh dneh dodobra spoznajo in sprijateljijo, festival ohranja predvsem podobo dobre poletne vseslovenske metalske žurke. Večina pride zaradi pomanjkanja tovrstnih zabav in na trenutke bi se lahko zazdelo, da je glasba v drugem planu, če nas ne bi o nasprotnem prepričali odzivi na uradni spletni strani festivala, kjer je razvidno, da so si udeleženci kljub alkoholni opitosti zelo dobro zapomnili nastopajoče in izbrali favorite. Na prebujajočo se metalsko sceno kaže tudi to, da je vse več domačih zasedb, ki doživljajo dober odziv. Tudi nekateri znani akterji na metalski sceni zatrjujejo, da je metal v vzponu. Čeprav Ljubljančani ne čislajo preveč primorskega dogajanja, saj naj bi se tam odvijal zgolj neki obskuren nepomemben metalski dogodek. Dejstvo, da je na Metal Maniji predvsem zahodnoslovenska publika, utemeljujejo s tem, da so prireditelji organizirali slab dogodek z brezveznimi bendi, ki ne privlečejo fenov iz vse Slovenije. Eden izmed najbolj znanih metalskih organizatorjev in "menedžerjev" Boštjan Doblekar je prepričan, da se je scena iz Primorske oziroma Kranja v zadnjih dveh letih preselila v prestolnico, kjer je skoncentrirana tovrstna ponudba. Komen pa je primerna lokacija zgolj zaradi poletnega naravnega razpoloženja, ki ne pride do izraza v betonskem ambientu. Kljub rivalstvu med regijami in kljub temu da je bilo opojnih substanc v zraku zaznati komaj za kanček, pa edina stvar, ki bo lahko uničila metal, ne bo policija in ne pomanjkanje bendov ali interesentov, ampak samo in edino alkohol, ki se stoči v velikih količinah.

povezava