literatura / Konkretne pesmi

Pred kakšnimi tridesetimi leti, v času, ko je po ljubljanskih ulicah strašila frizerska policija, dolgolasi fantje z oblikovalske šole pa so si za obisk pouka kupovali lasulje, se je četverica pesnikov šla konkretno in vizualno poezijo. Na kratko, njihove pesmi niso bile običajne estetsko-poetske stvaritve tistega časa, ampak so postavljale radikalna vprašanja v razmerju do jezika, besed, črk, znakov, ustvarjanja in opazovanja. Nekatere izmed njih so bile bolj likovna kot pa literarna dela, z večplastnim, mnogokrat skritim pomenom. Avantgardni eksperimenti in pesmi znakov so bili tako zelo daleč od tedanjega dojemanja umetnosti, da so njihove umetniške provokacije povzročile moralno paniko, ostre proteste različnih pokrajinskih gasilskih društev, zganil pa se je tudi kakšen AFŽ, češ, zakaj država podpira in prenaša takšne družbene škodljivce. Njihovo početje je bilo seveda nekaj novega, neokusnega, jasno dekadentnega. V zgodnjih sedemdesetih jih je obsodil celo veliki mag slovenske kulturne politike, spoštovani akademik in tedanji predsednik SAZU Josip Vidmar. A minilo je nekaj desetletji in pesmi štirih, ki seveda niso Pesmi štirih, so se pojavile na zidovih Bežigrajske galerije. "Fantje so najprej delali to za zajebancijo, vsi so se takrat zabavali, sedaj pa razstavljajo v galerijah," je na otvoritvi razstave povedal Jani Kovačič. Zgodila se je pač transformacija nekdanjih alternativnih umetniških praks v institucionalizirane zidove galerijskih predstavitev.