profil / Moderni nomad

V delnem nasprotju z znano tezo, da prihajajo vsi veliki možje iz province, gre v primeru Bratka Bibiča za izrazito urbanega fantiča, ki je prvih šest let obstoja preživel v Škofji Loki in ima obenem najzanimivejše otroške spomine na čas, ki ga je počitniško redno preživljal pri starih starših na kmetih. Tam je pridno prenašal seno, molzel krave in se za cele dneve izgubljal v Tolminskih hribih z njihovo čarobno okamenelo zgodovino tihožitij soške fronte in zanemarjenih cerkvic, polnih kač. Odraščal je v mesarski familji in je bil "že s petimi leti v klavnici, kot pravijo, priča celotnemu procesu, kar otroka po mojih izkušnjah sploh ne prizadene tako hudo, kot mnogi mislijo. Dobro, kako posledico ti očitno že pusti, hahaha ..." Ko bo velik, je hotel biti mesar ali pa morda železniški kondukter - tak nepozabni vtis je namreč nanj naredila v vaški oštariji nikoli manjkajoča velika slika tovariša Tita v njegovi najsvečanejši maršalovski opravi. Njegova kmečko-mesarska izkušnja mu je v prvih letih osnovne šole pomagala, da ni avtomatično in brez vsake refleksije padel v ta naš zimzeleni "ljubljanski malomeščanski štos", v prvem razredu so se iz njega celo zelo radi norčevali zaradi škofjeloškega naglasa (ki bi ga danes s težavo zapazil še tako nabrušen narečjelog) in starčevsko ukrivljene sprehajalne palice, pripomočku vsled sveže polomljene desne noge.