literatura / Neobvezno branje

V časih, ko še ni vsak osnovnošolec doma po cele dneve klikal po miški in se kratkočasil pretežno z buljenjem v računalniški monitor in igranjem 3D-igric, so se mulci zabavali z branjem stripovskih prigod ali z brcanjem žoge po igriščih. Takrat skorajda ni bilo človeka, ki ne bi vsaj enkrat vzel v roke najbolj priljubljenega antijunaka Alana Forda oziroma pokukal v Zvitorepca. Za to, da se je v številnih gospodinjstvih kopičil star papir v obliki stripov, so bili krivi večinoma založniki iz nekdanjih bratskih republik, predvsem iz Srbije in Hrvaške. Po razpadu skupne države pa se je nekdaj močna striparska scena v Jugoslaviji skorajda razblinila. Vojne razmere pač niso ugodne za branje fantastičnih prigod superherojev in za trgovanje s kakšnimi redkimi izdajami. Še najbolj se je to poznalo prav v založniško oslabljeni Sloveniji. Na jugu namreč ni bilo nikakršnih težav s tiskanjem stripov brez dovoljenj oziroma spoštovanja avtorskih pravic. Pri nas je s takšnim blagom malce težje zaslužiti, sploh legalno. Kazina, kjer so se prej oskrbovali bralci stripov, je že daljna preteklost. V knjigarnah se na policah, polnih knjig, le po naključju skriva kakšen posamičen izvod stripa, cene pa so tam tako zasoljene, da si ljubitelji besede v sliki le redko kupijo svoj fetiš. Za uredništvo Stripburgerja pa navadni, povprečni striparji menijo, da je usmerjeno preveč undergroundovsko. Zato je na našem trgu več kot dobrodošla specializirana trgovinica za stripe, ki je našla prostor v zakotju murgelskega nakupovalnega središča.