legenda / Zvok za vedno

Vaša kariera v svetu glasbe se je začela še pred drugo svetovno vojno, ko ste nastopali na odrih.

Zaradi izbočin na kosteh, ki se ne prilegajo, sem vso mladost preležal po bolnišnicah. Kot pevca so me odkrili pri 14 letih in takrat sem veljal za mladega britanskega Binga Crosbyja. Ko se je začela vojna, sem se prostovoljno prijavil v mornarico, a so me uporabili za konstruiranje vojaške tehnologije.

Ste med vojno začeli tudi bobnati?

Bobnati sem začel pri 19 letih, ko sem iz večjega orkestra odšel v sedemčlansko jazzovsko zasedbo, ki je igrala po klubih. Bobnar je odšel in pianist me je poklical ter mi dejal: 'Če si plesal step, bi znal nemara tudi bobnati. Če bi bobnal in pel, bi lahko delili denar na šest, namesto na sedem deležev.' Strinjal sem se in postal bobnar, a ne najboljši. Zatem me je učil Max Abrams, takrat najboljši učitelj bobnanja na Otoku, in me res izučil. Po vojni sem začel poučevati tudi sam.

Kaj pa ste poslušali in izvajali takrat?

V 30. in 40. letih sem igral tradicionalen in moderen jazz, pozneje pa sem se začel ukvarjati s prodajo glasbene opreme. Moja trgovina je privlačila mlade. Imel sem trgovino z bobnarskimi pripomočki, ne s kitarskimi. Mladci so me nagovarjali, naj jo založim s kitarami in ojačevalci, češ da jih v zahodnem delu Londona gledajo kot idiote. Tam so bili še vedno ljubitelji jazza in velikih orkestrov. Vprašal sem jih, kaj hočejo. Našteli so vse od Fenderjevih pasov in kitar les paul in gibson, naročili smo in prodali vse. Šlo je za majhno trgovino, jaz pa sem odšel prav k uvoznikom in naročil za 12 tisoč funtov potrebščin, kar je bilo v začetku 60. let precej denarja. Poklicali so me, ker niso verjeli, in mi omogočili plačevanje na obroke, po tisoč funtov na mesec, če mi ne bi šlo. Vse sem prodal v dveh mesecih.

Kako pa ste se srečali s toliko glasbeniki, ki so pozneje odrasli v rockovske velikane?

Eden mojih učencev, Micky Waller, me je leta 1957 prosil, naj ga naučim ta novi rock'n'roll. Menil sem, da je podoben latinskim ritmom, ki sem mu jih že predstavil, z drugačnimi poudarki. Rekel sem, da bom poslušal nekaj plošč in mu jih zapisal.

Bil sem prvi, ki je učil rock'n'roll. Že v 50. letih sem imel 64 učencev in prav toliko ur na teden. Vstajal sem ob petih in učil, bobnal in vodil trgovino. Moj prijatelj Burt Weedon je posnel prvi rock'n'roll komad v Angliji Guitar Boogie Shuffle, jaz pa sem pozneje sestavil prvi angleški ojačevalec.

Kako ste prišli do tega, da ste začeli delati opremo?

Med vojno sem delal pri strojništvu za letala spitfire in že tam smo spreminjali zvoke prek cevi. Ko so Pete Townshend, Ritchie Blackmoore in drugi prihajali k meni, so tožili, da ojačevalci niso narejeni s primernim zvokom.

So bili premalo glasni?

Za rock'n'roll so uporabljali Fenderjev basovski ojačevalec. Sicer imam zelo dobro uho in sem vedel, da je to le približen zvok. Želeli so, da harmonije prodrejo močneje, in vedel sem, kaj želijo. Naredili smo šest prototipov in prvih pet ni zvenelo tako, kot sem si predstavljal. Številka šest je bila tista, ki je imela Marshallov zvok za vedno. Prvi dan sem jih prodal 23.

Ste jih sploh lahko toliko naredili?

Kje pa, takrat smo sestavili enega ali dva na teden. Sedaj je tedenska proizvodnja 7500 kosov za svetovni trg in smo največji.

Kako so se razvili s časom? Koliko so spremembe glasbe in slogov vplivale nanje?

Prvi ojačevalec je bil zmožen skoraj vsega. Ko smo imeli značilen zvok, sem vedno vztrajal, da mora biti prisoten v vsakem ojačevalcu, vsa leta.

Marshall ima tudi filozofijo, da je dostopen v različnih izvedbah in predvsem dostopen ...

Zato zadovoljimo tako širok krog, od začetnika do zvezde. Ko so mladi stari 14, 15, 16 let, jim na tisoče staršev kupuje kitare in ojačevalce iz druge roke, jaz pa bi jim raje ponudil nekaj, na čemer se lahko slišijo.

Vaša biografija se bere kot kdo je kdo v britanskem rock'n'rollu. Kako so se vsi zgnetli okoli vas?

Micky Waller, ki se je prvi hotel učiti rock'n'roll bobnanja, je pozneje bobnal z Little Ritchardom, Jeffom Beckom in Rodom Stewartom, Mitch Mitchell pa je bil naprej igralec v filmih za otroke, delal je pri meni kot prodajalec v trgovini ob sobotah, nato pa je povedal, da bi se rad naučil bobnati. Pozneje je postal Hendrixov bobnar.

Marshall je vaš priimek in Hendrixovo srednje ime ...

Pripeljal ga je Mitch leta 1965 ali 1966, ko je nastopal v klubu v Sohu. Zasedba pred njim je imela vso postavitev z marshalli, on pa je imel fenderja. Rekel je, da bo uporabil, kar je že postavljeno, in odrinil fenderja. Ob koncu večera je hotel imeti ojačevalec in spoznati človeka, ki ima isto ime. Mitch ga je pripeljal v trgovino in dejal je, da želi uporabljati vse moje ojačevalce. Pomislil sem, da gre za še enega tistih, ki hočejo vse zastonj. Nekaj stavkov kasneje je dejal: 'Nočem ničesar podarjenega, plačal bom polno ceno. Hočem pa servis po vsem svetu.'

Ste si to takrat lahko privoščili?

Najprej sem mislil, da bo kak mehanik potoval z njim po svetu. Ampak njegov spremljevalec na turnejah je prišel v tovarno in pokazali smo mu tistih nekaj malenkosti, ki se lahko pokvarijo, in kako jih popraviti. Nikoli nas niso klicali.

S Hendrixom sta oba skušala ustvariti zvoke iz sanj - on v svoji glasbi, vi skozi ojačevalec. Kako sta se ujemala?

Jimi je kupil štiri popolne odrske komplete za različne konce sveta, kjer je nastopal. Zaradi številnih potovanj ni hotel transportirati opreme iz ZDA, Anglije ali kjer je že bil. Pameten fant ... in imel je fantastičen smisel za humor.

Hendrix je imel na ojačevalcu ime napisano od vsega začetka. Kasneje pa se je na njih znašlo tudi ime Slasha iz Guns'n'Roses. Zakaj?

Njegovi ojačevalci so med turnejami pretrpeli površinske poškodbe, a jih ni več hotel uporabljati. Ker tiste serije nismo več proizvajali, sta z menedžerjem prišla v Anglijo in na kosilu izvedela, da bi izdelava ducata stala premoženje. Menil sem, da bi bilo bolje, če naredim omejeno serijo in mu dovolim, da kot prvi postavi svoje ime ob mojem na ojačevalcu. Toda še vedno mora ojačevalce kupiti, nikoli jih nisem dajal za promocijo. Napak je, da tisti, ki si lahko privoščijo, dobijo kaj zastonj.

Kako pa ste gledali na uničevanje vaše opreme? To je recimo počel Townshend iz skupine Who ali Hendrix ...

Peta Townshenda poznam od mladih nog, ker sem z njegovim očetom igral v big bandih. Gledal sem, ko je prvič razbijal kitaro na odru, bil je noro besneč. Nato je na drugem nastopu razbil drugo. Bil sem prepričan, da je z njim nekaj narobe. Nazadnje pa je zaslužil toliko denarja, da sva se strinjala, da gre za novo obliko šovmenstva.

Ampak potem jih ni več razbijal. Trik je bil, da sem zlepil polomljeno, koncert pa je odigral z nepoškodovano. V primernem trenutku ju je zamenjal in že polomljeno ponovno razbil. Ni bilo tako hudo, kot so mislili ljudje.

Hendrix se ni šel tega?

Oh, Hendrix jih je nekaj zažgal, res je.

Kako vam je všeč današnja glasba? Vam je všeč še kaj več kot rock?

Rad imam vso glasbo, pomembna pa je izvedba. Še vedno sam igram bobne in še vedno pojem.

Proizvajate zgolj ojačevalce. Ste kdaj razmišljali, da bi začeli delati tudi inštrumente?

Ne, vedno sem verjel, da je treba delati tisto, kar počneš najbolje. Ne oddaljuj se od tega. Zajemamo celoten spekter kitarskih in basovskih ojačevalcev, in to bi bilo kar vse, razen če bomo razvili kakšne inovacije, ki jih bomo vgradili v ojačevalce.

Kateri so vaši najljubši kitaristi?

Burt Weedon, ki sedaj šteje 83 let. Začel je z rock'n'rollom v Angliji in še vedno dvakrat na teden nastopa naokrog s svojo skupino. Včasih nastopa celo nekajkrat na teden, snema pa tudi za BBC.

Kaj pa vi?

Julija bom star 81 let in tudi še nastopam, oba pa pripadava združenju Grand Order of Water Rats. Vedno nas bo samo 200 po svetu in nedavno smo izgubili najstarejšega, Boba Hopa. Vsi moramo venomer nositi majhno podganico na oblačilih, in če koga ujamejo brez nje, na primer na fotografijah v časopisih, ga oglobimo. To je dobrodelno združenje ljudi iz šovbiznisa, staro 115 let.

Vi tudi sicer radi dajete denar v dobrodelne namene in za pomoč?

Sem podpredsednik dveh združenj klubov mladih v Angliji in obojim dajem denar, nato luteranskemu klubu otrok, vsega skupaj na leto okoli tri četrt milijona funtov. Za novo bolnišnico, v kateri sem bil kot otrok, sem prispeval milijon.

Ali mladi vnašajo energijo in pretok v življenje?

Prihajam iz zelo, zelo revne družine, zaradi bolezni pa nimam niti izobrazbe. V teh klubih se učijo in nekaterim lahko pomagam. Skušam jih naučiti, da je treba v življenju trdo delati. Od svojega 14. leta sem delal po 16 ur na dan in tako je bilo do 65. leta. Ko sem delal v tovarni, sem opravljal vsa dela. Nato sem se moral ubadati še s papirji.

Ste življenjsko predani svojemu delu?

V soboto sem se vrnil iz Hongkonga, kjer sem dajal od 800 do tisoč avtogramov na dan. Rad imam delo. Sicer pa sem imel samo dva dopusta v življenju; enega leta 1948 in drugega pred dvema dnevoma. Ko sem sedel ob bazenu, sem bil najbolj zdolgočasen v življenju.