festivali / Mega haš biznis

Večina večjih slovenskih festivalov se je že končala, nekaj pa jih še čaka na svojo priložnost. Letošnja skupna ugotovitev je, da so tovrstne gigantske prireditve veliko bolj namenjene druženju in uživanju raznih poživljajočih substanc kot posvečanju glasbi. Prejšnji vikend se je rekordno velika masa skupno napila na največji pijanski veselici Pivo in cvetje, kjer so bile rožice drugačne, kot bi pričakoval po naslovu prireditve, vrhunec pa je bilo kamenjanje vlaka v nedeljskem jutru.

Mlajši, ki ne sledijo zgledu starejših dolgoletnih "alkoholikov" in prisegajo na milejšo obliko zadetosti, pa so se zbrali na tradicionalnem zakajalskem reggaejaškem žuru. Vendar je Soča Reggae Riversplash stalne obiskovalce in ljubitelje jamajške godbe letos malce razočaral. Vse štiri dni se je pretežno vrtel zgolj en in isti komad, kot da reggae ne živi v številnih različicah in variantah, ampak se je zaustavil tam nekje, ko je njegov glavni protagonist Bob Marley še igral nogomet na tem svetu. Če je bil že izbor bendov, razen kakšne svetle izjeme, dokaj enoličen, bi lahko presežke ponudili vsaj didžeji na zvočnem sistemu na plaži. Vendar so tudi ti letos pretežno vrteli enolične in ponavljajoče se ritme, ki so jih štiri dni nepretrgoma poslušali res zgolj pravi feni ali tisti, ki so bili toliko zadeti, da niso mogli zapustiti prizorišča. Še dobro, da obstajajo posamezniki, kot je Ziggi ali Rambo Amadeus, ki so s skokom v različna zgodovinska obdobja vsaj malo popestrili pretežno enolično glasbeno ponudbo, ali didžeji, ki zavrtijo zadeve, ki mejijo na druge žanre.

V nasprotju z laškim pivskim festom, kjer so nam zelo vinjeni udeleženci zatrdili, da niso imeli med vožnjo nikakršnih težav s prometnimi policisti, ki bi preverjali psihofizično stanje nevarnih udeležencev v prometu, so policisti in kriminalisti nadzorovali mirne "hašišarje" na festivalu v Tolminu. Četudi se ljubitelji svete zeli niso usedli v avtomobile in ogrožali drugih, temveč so se zgolj prekladali po reggae kampu, so bili očitno bolj nevarni kot pristaši rujne kapljice. Ker se je prvič zgodilo, da so na festivalu, kjer je bilo prejšnja leta kajenje praktično legalizirano, policisti lovili in popisovali zakajalce, bi si človek lahko mislil, da želijo pregnati festival s tolminskega konca, saj se ob takem početju gostje ne bodo več vračali v nestrpno okolje. Kot se pivci ne bi vračali v Laško, če jim ne bi policisti krepko pogledali skozi prste. Ker je bilo število ustnih pritožb zoper može v modrem, ki se ubadajo s preganjanjem turistov z rizlami, precejšnje, smo jih povprašali, koliko se jim je splačalo intervenirati med skoraj petnajst tisočimi ljubitelji konoplje. Iz odgovora se nekako da razbrati, da so zgolj izpolnjevali normo, saj so ugotovili samo petnajst kršitev Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Kar kaže na precejšnjo mero tolerance, saj bi v nasprotnem primeru lahko ukrepali kar zoper 99 odstotkov obiskovalcev.

Seveda je več kot 15 obiskovalcev zvijalo za mizami vsem na očeh, malce bolj sta bila razočarana italijanska obiskovalca; en hipi, drugi z zlato verižico na majici z napisom Italia. Seveda bi ju vsak lociral tudi iz mimovozečega letala, zato sta bila za kriminaliste precej lahek plen. Na potrdilu o zasegu nas je presenetila količinska mera "3 naprstniki" za zaplenjeni kanabis, po popisu pa sta izvedela, da bosta dobila obvestilo kar na dom. Sicer je bilo med obiskovalci tudi nekaj profesionalnih preprodajalcev, toda nihče ni prišel s kilo - cena skanka je bila 8 evrov (ljubljansko povprečje je 1500 SIT), kar je še solidno glede na italijanske dilerje skanka v Ossopu. Ti iz velike vreče odmerijo ščepce za nekaj 10 evrov kar s prostim očesom in z njimi se je treba pogajati, da navržejo malce več. Smotrno pa je opozoriti na bistveno razliko med sosedama - v Italiji skorajda skačejo vate s ponudbo, v Sloveniji je treba prodajalce iskati z mikroskopom. Še vedno.

V preteklih letih so bili prisotni večinoma res pravi ljubitelji reggaeja, zdaj pa se festival spreminja v splošno ljudsko veselico, kamor zaidejo vsi, ki nimajo v poletnih mesecih početi kaj pametnega in se zato selijo z ene vikend zabave na drugo. Tolminca na Riversplashu spoznamo po tem, da se starejši domačin maje med gostinsko ponudbo brez prepustnice na zapestju, čeprav je bil šotor pred vhodom s šankom za domačine nenehno poln. Med mirnimi zakajenimi zadetki so po hrupu in vedenju izstopali nekateri prealkoholizirani gosti. Sicer med dobrimi 15 tisoč obiskovalci v štirih dneh ni bilo toliko hude krvi, čeprav so ovadili tri storilce kaznivih dejanj. Bolj je bilo glasno ob šankih, kjer je zmanjkalo mleka za jutranjo kavo, zato pa je bilo dovolj toplega piva v pločevinkah ali nesramno drage hrane. Morda komu tisočak za pleskavico niti ni pretiravanje, toda ob primerjavi cenikov se nam lahko zazdi, da se v Tolminu še vedno ubadajo z inflacijo na stopnji stare Juge. Domačini, ki določajo cene sami, delujejo pa pod okriljem organizatorja, so sicer povečali število gostinskih kapacitet, povsem pa so odpovedali pri skrbi za okolje.

30 domačinov je dobilo štiridnevne vstopnice, da bi zbirali smeti. Po zatrjevanju organizatorja jih je prvi dan prišlo 25, drugi dan ducat, tretji dan pa le še štirje. Zadnji dan dogajanja, v nedeljo, so smeti, ki so jih odvrgli "ozaveščeni ekologi", plavale po sicer kristalno čisti reki še par kilometrov navzdol po toku. Med njimi niso bile samo pivovske piksne in plastični krožniki, ampak celo nakupovalni vozički in drugi predmeti, ki jih je v vodo lahko pometal zgolj neozaveščeni objestnež. Koliko ima takšno obnašanje skupnega z rasta zavestjo, je jasno vsakemu, ki je pozorno poslušal besedila nastopajočih o zelenih jamajških hribih in dolinah. Pravi ljubitelji reggae glasbe namreč ne bi mogli povzročiti takšnega ekološkega razdejanja, kot so ga zapustili letošnji obiskovalci.

Jutranje kopanje v Soči je postalo tradicionalna potreba, saj je zaradi vsakoletnega porasta obiskovalcev vedno manj tušev, da o smrdeči mlakuži pred plastičnimi WC-ji ne izgubljamo besed. V nedeljskem jutru je tako že pošteno smrdelo iz goščavja, ki obdaja šotore znotraj in zunaj prizorišča. Sprememba lokacije, ki je bila napovedana že letos, postaja vse večja nuja, sploh ob odnosu lokalcev do obiskovalcev. Rasta pleme pa je kul, ampak to smo vedeli že prej.