dvd / Čokolada

Naj vas najprej spomnim na dobri stari h'woodski film Zmajevo seme (1944). Ja, to je tisti famozni film, v katerem Katharine Hepburn igra Kitajko. Sliši se hecno, toda kakršnokoli hihitanje je povsem odveč - to je bilo tedaj tako, kot če bi danes Brad Pitt igral Grka. Nič, ker je bila Amerika v vojni, je Hollywood sklenil, da bo Američanom predstavil nove prijatelje, nove zaveznike, nove bojne tovariše - Kitajce. In da bi bil film, sicer posnet po slovitem romanu Pearl S. Buck, še bolj prepričljiv, so predstavili tudi Kitajke. Bolje rečeno, pokazali so, da se lahko tudi ženske aktivno vključijo v boj za svobodo. Filma niso zaman propagirali s sloganom: "Veličastna zgodba o dekletu z bojevitim srcem in moških, ki so se borili ob njej." Katharine Hepburn igra heroično, zelo neodvisno Kitajko - da bi lahko odšla v hosto, se celo odreče skrbi za svojega otroka. Na veliko žalost svojega moža, ki se strinja z Ivico Šerfezijem: Žena naj bo doma, čaka naj na moža! Ali kot to sam formulira: "Ženska bi morala doma čakati moža." V kuhinji? Ni slaba ideja, heh - Katharine, ki ve, da so se morale ženske skriti v stereotipe, če so hotele preživeti vso to dolgo, mučno vojno spolov, namreč odkoraka v kuhinjo, skuha juho, vanjo strese strup in jo potem servira japonski vojski. Jasno, kompletna japonska vojska na licu mesta umre. Katharine Hepburn tako dobi II. svetovno vojno. Trik je v kuhinji. Kuhinja je bila pomembno bojišče v vojni spolov. Film Zmajevo seme je dobra alegorija ženskega osvobajanja: ženskam, ki jih je patriarhat stisnil v kuhinjo, ni preostalo drugega, kot da so večino svojih bitk dobile v kuhinji. Kuhinja je spremenila svet.