memento / Neutrudni lovec trenutkov

Šele ko so fotografa in slikarja Henrija Cartier-Bressona v miru pokopali, so njegova družina in kolegi iz agencije Magnum sporočili, da je umrl v torek, 2. avgusta, na svojem domu v južni Franciji. Star je bil 95 let. Tajnosti pogreba se ni čudil nihče. V svojem življenju je prevečkrat trmasto ponovil Degasovo ugotovitev, "kako čudovito je biti znamenit, dokler si neznan". Po tihem odhodu pa so zazvenela glasna slovesa, spomnili so se ga vsi mediji, vsi pomembni ljudje. Politiki, umetniki, zgodovinarji ... Oglasil se je celo francoski predsednik Jacques Chirac z besedami, da je Francija s smrtjo Henrija Cartier-Bressona izgubila "genialnega fotografa, pravega mojstra, enega najbolj nadarjenih umetnikov njegove generacije in najbolj čislanega v svetu". Ta scenografija bi bila velikemu mojstru prav gotovo všeč. Na formo je namreč veliko dal. Ko je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja na svojem prvem potovanju po Rimbaudovi Afriki iskal avanture, je hudo zbolel. Še vročičen je premišljeval o scenariju za pogreb. Staremu očetu je napisal razglednico z navodili, naj ga pokopljejo v Normandiji na robu gozda Eawy ob Debussyjevem Godalnem kvartetu. Stric mu je odpisal: "Staremu očetu se to zdi predrago. Zaželeno bi bilo, če se najprej vrneš domov."