Kultura / Plesalka v temi

Bjork je Selma, Čehinja, tovarniška delavka, nora na mjuzikle - v Ameriko emigrira zato, ker misli, da bo lahko v obljubljeni deželi s trdim delom, odrekanjem in mučeniškim samožrtvovanjem pomagala svojemu 12-letnemu sinu (Vladica Kostić), ki nezadržno izgublja vid. Kot ona. Reč je dedna. In pogubna. Selma si reče: če bom pridno delala in asketsko živela, lahko do svoje slepote zaslužim ravno toliko, da sinu z operacijo rešim vid. Ali on ali jaz. On. In Selma tako prešalta na non-stop žrtvovanje. Kot Bess v Lomu valov. Izvirni nesreči sledijo le nove nesreče. Po tekočem traku. Hja, v ritmu tovarniškega stroja. Ker je Čehinja, je ne preseneti, da je vse proti njej - okolje, tovarna, zgodovina, kapitalizem, pravosodni sistem, stanodajalci, mali ljudje, stare filmske zvezde. Podobno kot Bess lahko ugotovi le, da živi v svetu, ki vzvišenosti in svetosti "žrtve" ne razume. Sistem, v katerem živi, je pač že tako ciničen, da si "žrtev" avtomatično prisvoji kot del svoje vzvišene banalnosti, kot moment svoje tragedije. Selma ni tragična. Oziroma - tragična je v svoji banalnosti. V svoji direktnosti. V svoji transparentnosti. In banalna je v svoji tragičnosti. Tako kot je sam film kičast v svoji vzvišenosti - in vzvišen v svoji kičastosti.