Kultura / Prvinski nagon
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje erotični twister, ki je pokazal, da je umetnost le alibi za umor
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 47, 28. 11. 2004
"Me imate za tako neumno, da bi morila natanko tako, kot sem opisala v svoji knjigi," dahne Catherine Tramell (Sharon Stone), bogata, uspešna, razvpita pisateljica, ki vedno fuka tako, kot da je zadnjič, in ki ne nosi spodnjega perila. To kakopak ni edina stvar, ki je ne nosi - tudi občutka krivde ali pa žalovanja ne nosi. Ko najdejo njenega ljubimca mrtvega, razmesarjenega z nožem za led, namreč ne kaže nobenih znakov prizadetosti, kar policaje zelo moti, tudi detektiva Nicka Currana (Michael Douglas), ki pa ga v resnici bolj moti to, da Catherine nosi tisto telo - in da s svojim seksapilom grize scenografijo. Tudi Nick, "tipični zjebani policaj", kot si pravi sam, vedno fuka tako, kot da je zadnjič, še toliko bolj, ko se znajde v njeni deluxe postelji. Z razlogom, se razume: postal je namreč junak njenega novega romana - junaki njenih romanov pa na koncu vedno umrejo.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 47, 28. 11. 2004
"Me imate za tako neumno, da bi morila natanko tako, kot sem opisala v svoji knjigi," dahne Catherine Tramell (Sharon Stone), bogata, uspešna, razvpita pisateljica, ki vedno fuka tako, kot da je zadnjič, in ki ne nosi spodnjega perila. To kakopak ni edina stvar, ki je ne nosi - tudi občutka krivde ali pa žalovanja ne nosi. Ko najdejo njenega ljubimca mrtvega, razmesarjenega z nožem za led, namreč ne kaže nobenih znakov prizadetosti, kar policaje zelo moti, tudi detektiva Nicka Currana (Michael Douglas), ki pa ga v resnici bolj moti to, da Catherine nosi tisto telo - in da s svojim seksapilom grize scenografijo. Tudi Nick, "tipični zjebani policaj", kot si pravi sam, vedno fuka tako, kot da je zadnjič, še toliko bolj, ko se znajde v njeni deluxe postelji. Z razlogom, se razume: postal je namreč junak njenega novega romana - junaki njenih romanov pa na koncu vedno umrejo.
Prvinski nagon je leta 1992 obnorel svet, tako da se je vse, kar je bilo povezano s tem kontroverznim erotičnim trilerjem, ki ga je posnel flamski mojster Paul Verhoeven (Robocop, Popolni spomin), v hipu prelevilo v legendo - od scenarija, ki je Joeju Eszterhasu vrgel 3 milijone dolarjev, prek istopolnih aktivistov, ki so skušali preprečiti snemanje tega filma, ker da je homofobičen in ker da istospolne prikazuje kot psihopate, do divjega seksa... ee, "fuka stoletja", ki je soočil Douglasa in Sharon, prek zaslišanja na policijski postaji, ki je izgledalo kot razpiranje Rdečega morja, do vprašanja, kdo je sploh morilec. Je morilka Sharon Stone? Ali njena nekdanja prijateljica, ki jo je rada imitirala? Ali pa je Sharon imitirala njo? Kdo v resnici imitira koga? Je mogoče, da morita v tandemu? Verhoeven svoj triler, ki ga je epsko posnel Jan De Bont (kasneje tudi sam režiser Hitrosti in Twisterja), še vedno rad primerja s Hitchcockovimi trilerji, kar v mnogih smislih drži, tudi v tistem najbolj osnovnem - glede na to, da so vsi liki v tem filmu cinični, arogantni, "antipatični", je režiserjev največji trik v tem, da je ustvaril vtis, da je Sharon Stone nedolžna.
