Nani in Zdenko se imata rada

Najstarejši evropski festival lezbičnega in gejevskega filma bo letos pod pokroviteljstvom društva ŠKUC potekal že dvajsetič. Največja atrakcija letošnjega dogajanja pa bo nedvomno že davno pozabljeni slovenski film Dečki iz leta 1976, ki so ga iz naftalina potegnili in rešili pred propadom ravno v času, ki ni najbolj naklonjen istospolno usmerjeni populaciji, vsaj če bi sklepali po sestavi vodstva zakonodajnega organa oziroma po politični usmeritvi strank v vladajoči koaliciji. Zgodovino underground scene v osemdesetih letih sta na film Staro in novo ujela Neven Korda in Zemira Alajbegovič, sedemdeseta leta pa na festivalu zastopa ravnokar upokojeni Stanko Jost, ki je speljal projekt prvega slovenskega filma s homoseksualno tematiko. Selektorji festivala so imeli srečno roko, saj je deset celovečernih in dvajset dokumentarnih filmov, ki sestavljajo Celjanov opus, skoraj končalo v peči kot kurjava, ker v stanovanju ni več imel prostora zanje. Pred plameni jih je rešila digitalna tehnika. Zgodba filma je univerzalna ljubezen med odraščajočima fantoma, ki bi jo lahko uvrstili v katerokoli časovno obdobje in na katerokoli mesto. "Stalno ponavljajo, kako pomembne so prve izkušnje, jaz bi rekel, da je pomembnejše prvo spoznanje. Prvih spoznanj je v življenju do smrti več. In ta fant doživi prvo spoznanje. To je spoznanje tragičnosti življenja. Zato je film v bistvu klasična tragedija," pravi Stanko Jost.

V sedemdesetih letih, ko je bil prejšnji režim še trdno v sedlu in ko še ni bilo klubov, namenjenih istospolno usmerjeni populaciji, so se vseeno pojavljali zametki scene, ta pa se je razbohotila v osemdesetih. Znana so bila mesta, kjer so se zbirali, a jih Jost ni pogosto obiskoval. "Tisti, ki so imeli možnost, so šli ven in so potem pripovedovali in mi smo žalostno poslušali, da so bili v Berlinu, na Danskem ..., kamor gre zdaj lahko vsak. Nekateri so imeli toliko, da so videli ta svet, koliko pa so imeli sreče v žepu, tega ne vem." Kljub politično svinčenim časom meni, da je bilo takrat obdobje večje strpnosti do istospolno usmerjene populacije, saj je bilo manj neposrednega pritiska. Včasih je padla na cesti kakšna žaljivka, na splošno pa je veljalo, da nikogar nič ne briga, kaj se dogaja za štirimi stenami. "Zdaj pa lahko vsak pogleda skozi ključavnico, od soseda do televizije."

Ker je bil zaposlen v celjskem narodnem gledališču, je dokumentiral predstave in hkrati ob pomoči kinokluba posnel tudi deset filmov, v katerih so nastopali poklicni igralci iz gledališča zastonj. Čeprav bi kdo pričakoval, da je bil prvi gejevski film posnet v prijateljskem ozračju z veliko hedonizma in zabave, je bil strogo delovni projekt posnet v desetih dnevih. "Igralci niso bili geji. To je bila skupina različnih ljudi. Nekateri so bili tudi proti. Eden od teh mladih igralcev, ki je igral glavno vlogo, mi je sredi snemanja celo rekel, če me ne bi spoštoval, če mu ne bi prej natančno povedal, kako in kaj, bi sredi snemanja ušel. Ni imel nobene afinitete do take tematike, ampak potem je zelo profesionalno in lepo odigral." Scenarij je napisal po istoimenski knjigi Franceta Novšaka, ki jo je prebral in ga je navdušila. Prav tako, kot je film prvi pri nas v svoji zvrsti, se tudi knjiga ponaša z nazivom prvega homoerotičnega slovenskega romana, saj je bila prvič objavljena leta 1938. Dogajanje je postavljeno v dijaški katoliški internat ter prikazuje ljubezen med Nanijem Papalijem in Zdenkom Castellijem.

Roman je bil ponatisnjen leta 1970. Tematika se je dotaknila tudi Josta; ko je prebral knjigo, se je v njej zlahka prepoznal. Takoj je vedel, da hoče posneti film. Soočenje z resničnostjo je prišlo ob prepovedi snemanja, za katero je poskrbela celjska kulturna skupnost. "Takrat sem doživel živčni zlom in šok, ker sem bil malo tudi naiven. Prepričan sem bil, da se lahko vse naredi." Zato ni popustil, temveč je branil pravico do svobodnega ustvarjanja, saj je bil prepričan, da lahko posname svoj izdelek. Ker so ga k temu spodbujali tudi znanci in prijatelji, ni odnehal. Po treh letih, ko si je opomogel, je iz banke dvignil vse prihranke, saj je bilo snemanje njegova rešilna bilka. "Namesto da bi šel na morje ali si kaj kupil, sem ostal za vekomaj revež, sem bil pa sam producent filma."

V drugo je šlo lažje. Ni bilo več pritiskov, a vpleteni so se še vedno bali in ga svarili, naj se vseeno ne loti snemanja. Po klicu iz "centrale" in naročilu, naj tovarišu Jostu pustijo posneti film, pa je stvar stekla. Ko so prizorišče snemanja nekajkrat obiskali policisti, so prišli bolj v njegovo zaščito in preverit, ali je vse v redu. "Po snemanju sem bil tri dni v nezavesti. Edino, za kar mi je žal, je, da nisem mogel igralcem kupiti niti soka." Film je doživel do sedaj zgolj dve javni predvajanji, v Celju in Ljubljani. Na predstavo je povabil tudi pisca knjige, a se je ta ni udeležil. Zato pa je v Celje prišel neki zelo visok politik, v ljubljanskem klubu poslancev pa si je film ogledalo kar nekaj režiserjev od Štiglica do Hladnika. Po predvajanju so ga vsi branili, čemur se je čudil, saj je pričakoval več pritiskov, ker se je igral z občutljivo tematiko, za katero je vedel, da pomeni izzivanje. "Vedno sem šel prek vsega, ker je samo ta možnost, druge ni. Če hočeš preživeti, moraš sam sebi in drugim priznati, kaj si, iti prek tega in čisto preprosto človeško drugemu oprostiti, če tega ne more. Te stvari so v bistvu zelo preproste v življenju in zelo logične in jih ni mogoče spremeniti. Zdaj ni nič drugače, kot je bilo takrat, in čez sto let prav tako ne bo nič drugače."

Čeprav se je ravno začelo njegovo mirnejše življenjsko obdobje, se tokratnega, tretjega predvajanja Dečkov kljub vabilu ne bo udeležil. Preboleva začetek upokojitve po štiridesetih letih dela v gledališču, ki je zanj prevelik preskok in mu ni všeč. Nenavadno naključje je hotelo, da je ravno sedaj, ko si je mislil, da njegovo delo nima kakšne pretirane vrednosti in se ga je hotel znebiti, dobil povabilo na festival, kjer ga ponosno predstavljajo kot največje odkritje. "Zdaj se že pripravljam na smrt in mi je vseeno." Drugi filmi in gledališki dokumentarci pa bodo vseeno končali v smeteh, ker zanje ni nikakršnega zanimanja. "Vse bom zažgal, in to bo zelo gorelo in bo zelo toplo, še bolj pa, ko bodo goreli vsi dnevniki in avtobiografije, ker je notri veliko erotike. Dnevnikov ne bi objavil, ker bi bilo več mrtvih ..."