glasba / Laibach za otroke

Saga, imenovana Rammstein, se bo po 12 letih obstoja ta teden pojavila na odru Hale Tivoli. Šestčlanska bomba, ki je že zdavnaj presegla žanr (industrijskega) rocka, so zadnji veliki nemški provokatorji. Če pogledamo v globalno glasbeno zgodovino, Nemci še niso imeli skupine, ki bi v anglo-ameriškem glasbenem svetu uspela z nemškimi besedili in "srednjeevropskim kontinentalnim feelingom", kot jih je opisal Igor Vidmar.

Rammsteini so se inštrumentov lotili, ko sta bili na zemljevidu še dve Nemčiji in se je igral post punk. Fantje so živeli v Vzhodnem Berlinu. Kitarist Richard Kruspe je sicer prek Madžarske in Avstrije prebegnil v Zahodno Nemčijo, a se je po padcu zidu vrnil v Vzhodni Berlin. Richard je živel z bodočim basistom Oliverjem Riedelom ter bobnarjem Christophom Schneiderjem, ko pa so zagnali projekt, se je spomnil na Tilla Lindemanna, ki je bil bivši vzhodnonemški plavalni reprezentant. Prve demo posnetke je posnel kvartet, ko pa so končno k pridružitvi pregovorili klaviaturista Flakeja Lorenza, se je pričel vzpon. Najprej so zmagali na tekmovanju, ki jim je za nagrado prineslo studijske ure, tako da so leta 1995 začeli snemati svoj prvenec.

Rammstein po pojavi in zvoku najprej spomnijo na Laibach. Njihov član Ivan Novak pravi: "Dejansko so hodili na naše koncerte, bili so fascinirani in so naši fani. Delajo malo bolj populistično varianto tega, kar so delali Laibach, toda so velika nemška skupina in njihova glasba je nedvomno kvalitetna." Z Laibachi pa to ni edina skupna točka. Oboji so zgražanje okolja dosegli že samo z imenom skupine. Prvotno so se želeli poimenovati Ramstein-Flug-Show, v prevodu "letalski miting v Ramsteinu." Ramstein je namreč mestece z ameriškim letalskim oporiščem v bližini Kaiserslauterna, kjer so se konec avgusta 1988 zaletela tri letala italijanske pilotske akrobatske postave Frecce Tricolori. Kolateralna škoda Natovih zaveznic je znašala 70 mrtvih in 450 huje poškodovanih. V zahodnonemški javnosti je bila nesreča tabu, zato je bil pojav skupine s takšnim imenom za zahodnjake šok. Čeprav so fantje dodali še en m in tako pomen besede spremenili v "kamnitega zabijača". Ob tem je nemške novinarje grozno zmotil še njihov militantni videz, ki jim je prinesel etiketo desničarjev, in čeprav - znova enako kot Laibach - niso imeli tega namena, jih še danes sprašujejo, če so naciji. Kot pravi Landers: "Človek ni nikoli odporen proti slaboumju. Prej nas je to prizadelo, zdaj se temu smejimo."

Zanimivo je, da jih kvazidesničarstvo ni oviralo pri osvajanju ZDA. Kitarist Kruspe to pač razlaga tako, da tam publika njihov šov jemlje kot zabavo in ne išče političnega pomena v vsem, pa tudi Rammstein se samo dobro zabavajo. Po izidu prvenca Herzeleid so album pošiljali svojim najljubšim režiserjem, da bi jih z zvočno podobo pridobili za snemanje videospota. Med naslovljenci sta bila tudi Quentin Tarantino in David Lynch. Slednji je bil takrat sredi snemanja filma Lost Highway in je med filmsko glasbo uvrstil tudi dve pesmi s prvenca ter jim na stežaj odstrl ameriško tržišče. Novak pravi: "Imeli so precej sreče. Če bi Lynch vzel našo glasbo namesto Rammstein, bi se to morda dogajalo z nami."

"V dobi avdio-vizualne glasbe so imeli fenomenalno prodajo v ZDA," pravi o Rammstein nekdanji glasbeni kritik in založnik Primož Pečovnik, ki je poudaril, da nemščina dobro funkcionira v njihovih besedilih in da ustvarijo "germanski feeling". Sicer provokativni teksti, za katere tudi člani benda priznavajo, da jih venomer ne razumejo najbolje, so posledica resničnega garanja - pevec Till napiše tudi do 24 tekstov za posamezen komad, preden se skupina odloči za eno različico. Primož meni, da se bendu pozna, da je založba vlagala vanje in jih promovirala, ob tem pa opozarja na velikost nemškega tržišča, ki je lahko samozadostno.

Po tretjem albumu Mutter pred štirimi leti je prišla kriza. Po leto dni trajajočem premoru so skorajda razpadli. Uspelo pa jim je nekaj drugega - skoraj feniksovska vrnitev z lanskim album Reise, Reise, ki jih je znova združil in prinesel zrelejšo zvočno podobo benda. Sedanji teksti so refleksija amerikanizacije in je njihov prvi projekt, kjer se čuti politična angažiranost. V America ironično opisujejo vseprisotnost globalne kulture. Mein Teil je resnična bizarna nemška zgodba o kanibalu Arminu Meiweisu, ki je prek interneta spoznal človeka, ki je želel končati kot njegova žrtev. Komad Ohne Dich je že dočakal remikse, enega pa so prispevali tudi Laibach, ki so zvok Rammsteinov okrepili z vokalistko zasedbe Melodrom Mino Špilar, v studiu pa je svoje producentske sposobnosti dodal še Iztok Turk: "Nič nenavadnega, da so za remiks izbrali Laibach. Niso žanrovski bend, koketirali so s kitarami, industrialom, technom ..."

Rammsteini imajo še vedno radi rusko gorčico, ki so jo jedli v nekdanji Vzhodni Nemčiji, pa čeprav so danes globalne zvezde. "Morda nismo bili na pravih teritorijih, njim pa je uspela masovnost in danes mirno igrajo za 10, 15 tisoč ljudi," pravi Ivan Novak in razloži njihovo navezo: "Oni so Laibach za otroke, mi pa Rammstein za odrasle."