Kultura / Sinova soba

Giovanni (Nanni Moretti), psihoanalitik iz Ancone, ima vse - dom, seksi ženo (Laura Morante), dva otroka, sina (Giuseppe Sanfelice) in hčerko (Jasmine Trinca), in stabilno kariero. V njegovem početju ni nobene nestrpnosti, nemirnosti ali pa neučakanosti - s svojimi pacienti, pa naj si bodo še tako čudaški, dolgočasni in za lase privlečeni, je čudovito potrpežljiv. Ujel je nirvano, ritem rutine in jogginga. Lahko bi bil ombudsman Ancone. Ali pa kar cele Italije. Če bi pogledali v enciklopedijo, bi zraven gesla "junaki srednjega razreda" zagotovo našli njegovo fotko. Giovanni izgleda kot liberalec, ki je v družini našel svojo Utopijo. Ne skriva, da mu je dolgčas. In ne skriva, da v zvezi s tem ne more nič storiti. Še ženo vara le s fantazijami svojih pacientk. Toda nekega lepega dne se ta idila sesuje v sončni prah - sin med športnim potapljanjem utone. Pod vodo se zatakne - in ni ga več nazaj. Hja, lahko bi vedeli - presežek v udobju in nirvani srednjega razreda vedno

kliče po nesreči, tragediji, katastrofi. Od družine, ki je nekoč v avtu na ves glas prepevala, ostanejo le agonično žalovanje, jeza, nemoč, histerija, melanholija, tesnoba in apokaliptični občutek krivde, ki hlepi po katarzi. Družinska kosila se prelevijo v zimo njihovega nezadovoljstva, obtoževanja in samoobtoževanja. Kdo je kriv? Kdo je bolj kriv? Kdo ga je izgubil? Kdo ga je bolj izgubil? Čigav neuspeh je to? In seveda - psihoanalitik, ki "zdravi" druge, postane svoj lastni pacient. Mož in žena se znajdeta v pasti, toda za razliko od Toma Wilkinsona in Sissy Spacek v filmu V Pasti se nimata komu maščevati - zneseta se lahko le drug nad drugim. In nad slepimi ulicami svoje razredne nirvane. Sinova soba (La Stanza del figlio, 2001), neuradni "rimejk" filma Otroci nas gledajo, ki ga je leta 1943 posnel Vittorio de Sica, je sicer "inspirativni", feelgood film, toda lepo pokaže, kako krhek in ranljiv je srednji razred. Bolje rečeno, kako nepripravljen na smrt - in podobne "naključne" katastrofe - je srednji razred, ki srečo razume kot nekaj danega in vrojenega, kot nekaj, kar pride avtomatično, v paketu z urejenim življenjem. Nanniju Morettiju (Maše je konec, Rdeči lob, Dragi dnevnik, April), filmskemu levičarju, antiberlusconijevcu, ne ravno fanu italijanske KP in pasivnih liberalcev (nekoč so ga razglašali za "italijanskega Woodyja Allena"), je Sinova soba v Cannesu prinesla Zlato palmo.

Več na www.mladina.si/dvd/.