Kultura / Zvezdna vrata

James Spader igra egiptologa, ki bi rad dognal, kdo je v resnici konstruiral in zgradil egipčanske piramide, zdaj sploh in bolj kot kdajkoli, ker mu je v roke končno prišel pravi, definitivni, avtentični ključ. Kurt Russell pa igra marinskega poveljnika, ki ga potem s četico komandosov skozi magični portal popelje v čas, ko se v Egiptu ravno tolčejo za avtorstvo piramid, pri čemer ima glavno besedo - pardon, glavni hieroglif - intergalaktična armada na čelu s kozmičnim, mutantskim, hermafroditskim tiranom (Jaye Davidson, hja, she-man iz Igre solz), pod čigar škornjem suženjsko klečijo nepregledne množice podjarmljenih, ponižanih, razžaljenih, povsem deklasiranih statistov. Nekaj specialnih efektov kasneje je demokracija kakopak rešena in restavrirana, ne da bi George Bush kdaj o tem kaj izvedel. Nekaj malega o tem je enkrat ali dvakrat slišal le Charlton Heston, ki pa ga tokrat ni na spregled, tako da se morje ne odpre - le vrata v Tretji svet diktatur in totalitarnih režimov. Zvezdna vrata (Stargate, 1995), ki jih je ponsel Roland Emmerich, režiser največjih sodobnih sci-fi epopej (Dan neodvisnosti, Godzila, Dan po jutrišnjem), so le v sci-fi epopejo prevedena politična alegorija, le alegorični memorandum ameriške zunanje politike. Bolje rečeno, Zvezdna vrata povejo vse, kar morate vedeti o ameriški logiki vojaškega poseganja. In to v treh potezah. Treh lekcijah. Brez muke. Za začetnike.