podobe / Pošast iz srca

Propad, nemški spektakel o zadnjih dnevih Adolfa Hitlerja, je dvignil veliko prahu. Pa ne le zato, ker so se med statiste inflitrirali nekateri neonaciji. Filmu očitajo da Hitlerja humanizira - da ga torej prikazuje preveč človeško. Bruno Ganz, ki ga igra in ki izgleda tako, kot da je stopil na njegovo mesto, je zdaj moteni, lunatični manijak, ki otrokom uro pred samomorom pripenja vojna odlikovanja, in zdaj mali, benigni starček, ki boža psa in prijazno kramlja s svojo tajnico. Po eni strani je pošast, po drugi pa mali človek. Strah pred humanizacijo Hitlerja je bil del povojne evropske in nemške identitete. Toda ta strah je bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled: tisti, ki se bojijo humanizacije Hitlerja, namreč pozabljajo, da je Hitler Nemce omrežil prav zato, ker je izgledal človeško, ker je potemtakem ustvaril vtis, da je človeški. In nemški režiser Hans Juergen Syberberg leta 1977 v svojem polemičnem, kontroverznem filmu Hitler - film iz Nemčije ni puščal nobenega dvoma, kako je Hitler ustvaril vtis človeškosti in kako je prišel v nemška srca - predvsem s pomočjo filma, "svojega" in "našega". Z estetizacijo svoje nečloveškosti. Hitler je bil pošast iz srca.