Kultura / Cotton Club

Francis Coppola, režiser Botrov in Apokalipse danes, nas je leta 1984 popeljal v dobo jazza, v čas legendarnega harlemskega Cotton Cluba, v katerem so briljirali največji jazz glasbeniki - Duke Ellington, Cab Calloway in Fats Waller. Jasno, to so počeli v veliko veselje belcev, predvsem gangsterjev in h'woodskih zvezdnikov, ki so bili špica bele klientele. Črnci niso imeli vstopa. Cotton Club je bil nočni klub, v katerem se je dogajalo. Nočni klub, v katerega so prihajali tisti, ki so hoteli biti na tekočem. Ni čudno - to je bil nočni klub, v katerega so prihajali tisti, ki so bili na tekočem. Zgodovina je nastajala ponoči - v podzemlju. In ob tem se je noro, divje, brutalno, orgiastično zabavala. Kot da je zadnjič. Kot da ji bo jutri rok trajanja potekel. Kot da je bo jutri konec. In frajerji, ki so krožili po tem ultimativnem klubu, judovski, irski in italijanski gangsterji, že po naturi poklica, ki so ga opravljali, niso nikoli vedeli, koliko časa jim je še preostalo. Vsaka žurka je bila lahko zadnja. Bolje rečeno, stalno so živeli v strahu, da je krogla proti njim že izstreljena, o čemer bi lahko knjige pisal gangster, ki ga pokončajo z vilicami. In Cotton Club je epos, ki lepo ujame to jazzy mešanico terorja in veselice.