Khaled Le Roi

Novica iz logov Druge godbe je: Khaled prihaja na “popravni izpit”. Zadnjič ga je izdajal glas. Nasploh z Magrebčani iz Francije ni bilo največje sreče. Cheb Mami je bil daleč najbolj razigran, plesen, svetal, ampak preveč rutinsko profesionalen in pop. Takrat je kazalo, da bodo prvaki raija osvajali pop svet, anglofonski pop svet. Ni se izteklo v želeni smeri. Mami je pustil globalno sled, ko je posodil glas, krasno arabsko melizmo v povprečnem Stingovem hitu. Vsepovsod vrtenega so uporabili za barvo. Postavili so ga v senco. Tudi Khaled se je poskusil na angleškem. Slabo je pel Lennonovo Imagine.

Rachid Taha je bil rockovsko omotičen. Če se ozremo še bolj nazaj, tudi rockerji Dazibao so zastali na pol poti, a so vsaj podarili močno inačico komada Power of Love Jeffreya Leeja Pierca in The Gun Club, kar je celo za unterguntarski anglofonski rockovski milje redka dobrina. Parisiens du Nord, hiphoperjev, urbane mladeži pariških migrantskih kvartov na naših odrih ni bilo. Blok world music jih ne more prežvečiti. Težje jih je inkorporirati v eksotično festivalsko imažerijo in mezganje.

Khaleda bodo kaj radi okronali za kralja raija, ki je “hegemono” postal sinonim za magrebško pop muziko. Težava je v tem, da so se tu pomešali časi. Najprej, Khaled že dolgo ni več šeb, torej “tamladi raijevec”, že kmalu od odhoda (“bega”) iz Alžirije v Francijo ne. To še ne pomeni, da ni ena izmed ikon današnje arabske, obenem tudi francoske in svetovne muzike. Vsi budno spremljajo vsak njegov gib, potezo, njegove izjave premlevajo, sporočajo naprej, se kregajo o albumih, nastopih, pesmih. Tudi o tem, ali je prav ali ne, da poje v duetu z židovsko pevko. In navsezadnje o tem, ali sploh še poje pravi rai, vsaj v tisti obliki, ki jo je kot mladenič podajal v barih in na pol zaprtih feštah v Oranu in ki je potovala naokrog v neštetih verzijah na piratskih kasetah, tudi v žepih ilegalnih prebežnikov iz nemirne Alžirije ali iz sosednjega Maroka.

Kaj je Rai?

Danes smo po zaslugi prenašalcev zvoka, posrednikov godb, glasbenih enciklopedij, soničnih vodnikov in etnomuzikoloških člankov kar domači s konkretnim zvenenjem, tudi s tistim, ki je opisan z izrazom rai. Na splošno rai označuje zgodovinski severnoafriški urbani popularnogodbeni slog, ki je artikuliral in opredelil vrednote svoje "izvirne" poslušalske skupnosti. Poimenovanje tudi kaže, da se je slog ustalil in da vzbuja pričakovanja. Toda ni ravno vseeno, ali je poslušalec magrebški migrant v Evropi, najraje v Franciji, Magrebčan, najraje Alžirec doma, ali world music frik, najraje iskalec pristne, po malem čudne, a ravno zato njegovim ušesom prijetne muzike, ki jo rabi za zvočno izolacijo in intimni preklop na druge svetove.

Glasbeni slogi in njihove razpoznavne oblike se nenehno utrjujejo, potrjujejo, dinamično spreminjajo. Glasbeniki in poslušalstvo v zahodnem alžirskem pristaniškem mestu Vaharan (v pofrancozeni različici Oran), "rojstnem kraju" raija, niso bili nič manj dejavno soudeleženi v preoblikovanju godb kot kjerkoli drugje. Godbe na notranje protisloven način odražajo nov način življenja v razredni družbi in ne ponujajo enoznačnih odgovorov na "večne" dualizme med tradicijo in modernostjo, hegemonijo in odporom, religioznim in posvetnim, o izomorfiji med socialno strukturo in glasbenimi praksami, o etničnem in nacionalnem ter severnoafriškem, če ne celo arabskem, in zahodnem v godbah. Urbanizacija je prinesla in ustvarjala nove potrebe, ki jih tradicionalne godbe niso mogle zadovoljiti. Ustvarjanje sinkretične glasbene oblike, ki je hkrati avtentična in sodobna, domačinska, a ne izolirana ali provincialna, magrebška, ampak ne etnično ekskluzivna, je bil ustvarjalen odziv na spreminjajoče se družbene razmere.

Celotno štorijo o raiju kaže povzeti in označiti, kje je vanjo ob drugih “mladih” vstopil Khaled in kje - izstopil. Rai (v grobem prevodu vzklik pomeni “podano mnenje”) so sprva igrali in peli na porokah v Oranu in okoliških mestih, vključno z obmejnim maroškim Oujdom. Glavne interpretke lascivnih, pomensko polnih in namigujočih besedil in rezkih komentarjev od dvajsetih let naprej so bile ob spremljavi piščali in bobna šejke, med drugimi slavna Rimiti. Slog ponavljajočih se verzov je sčasoma vsrkal okoliške vplive drugih muzik, ki so se z berberskimi, maroškimi in saharskimi migranti stapljale v Oranu. Do 70-ih je bil rai zaradi moralne oporečnosti in asociacij na neprimerno življenje omejen na demi-monde moških špelunk, bordelov in nočnih klubov.

Pravi prelom in prehod v moderen “pop-rai” je sovpadel z razmahlo kasetno in studijsko produkcijo. Le da so si ga prisvojili mladi - vzdevek šeb se ostro ločuje od šejka (starega, modreca). Rai je ohranil sloves moralne oporečnosti, nosilca neprimernih “zahodnih”, “obešenjaških” vrednot in obnašanja. Studijski editeurs (lastniki založb kaset, producenti, mikserji v eni osebi) so bili eklektični ustvarjalci in modernizatorji sloga in novega zvena, ki ga je odlikoval glas mladega pevca, obvezni krožni ritmi darbuke, dodani programirani ritmi in zven sintetizatorja. Zgodnji Khaledovi posnetki (vse do prvih let pariškega obdobja) se po pravilu še začenjajo z dolgim improviziranim vokalnim uvodom komada (pravim taksimom), ki intonira občutenje, patos komada in ki je dostojen dedič vokalnih arabskih tradicij. Toda muzika je postajala bolj sodobna, obogatena s funkovskimi ritmi, reggaejem. Temni odtenki dinamičnega, močnega glasu tam briljirajo. Khaled je znal peti, s pesmijo zapeljati dekle v objem mladega fanta. Pesmi so bile pete v lokalnem dialektu, povzemale so lokalne tradicije, viže, nanašale so se na “lokalno”, na Oran, toda zven in asociacije so se spogledovale z nečim, kaj je zrlo onstran. Nacionalni alžirski radio raija takrat še ni predvajal.

Druga pot raija se začne na francoskih tleh. Ravno Khaled pooseblja preobrazbo raija in nastali prepad med raijema na dveh straneh Sredozemlja. Slogovne razlike med oranskim in “francoskim” raijem so se poglabljale. V Parizu se je vse več eksperimentiralo, miksalo severnoafriške sloge z zahodnimi. Tu ni šlo le za razlike v okusih, bolj za vse večji prepad v življenjskih izkustvih, držah in aspiracijah med tistimi, ki so ostali doma, in priseljenci. Alžirija je bila od devetdesetih let bila odprto ideološko, politično bojišče med vladajočo partijo in islamističnimi skupinami s tragičnimi posledicami. Dober zgodovinar in raziskovalec raija Tony Langlois je že sredi devetdesetih opozoril, da v polarizirani družbi, kakršna je bila alžirska, godbe, toliko bolj žanr, ki so ga povezovali z nemoralnostjo in vesternizacijo, ne morejo biti “nevtralne”. Rai je zasedal zelo neudoben vmesni položaj. Ne v besedilih ne kako drugače njegovi protagonisti niso podpirali alžirskega vojaškega režima, toda kompromis v osnovni protiavtoritarni drži je bil že to, da so se pustili predvajati na nacionalnih radijskih in TV programih. Že s tem so dopustili, da si ga je protiislamistična vlada delno prisvojila. Rai, ki je doma in v izgnanstvu na vseh ravneh izkazoval sinkretično realnost različnih vplivov, je bil problematičen, ker navsezadnje ta realnost ni bila sprejemljiva za tiste, ki so za izbris “kulturnih anomalij” pripravljeni uporabiti nasilje.

29. septembra 1994 je bil ubit Orančan Cheb Hasni, najbolj znan pevec “romantičnega raija” v Alžiriji, ki ni živel v Franciji. Okoliščine umora so bile nepojasnjene, toda vse je spominjalo na črni scenarij, ki so ga izvajale oborožene frakcije islamistov. Ubit je bil tudi producent Rašid Baba. Ta niz dogodkov je pravzaprav pomenil zaton raija v Alžiriji. V Franciji je v spregi z industrijo world music in ob dogodkih v matici rai vse bolj postajal podoben globalnemu popu, kjer so Khaled, Mami in drugi krmarili med vezmi z matico, imigrantsko skupnostjo, svetovnim občinstvom, zahtevami založb.

V polni formi

Kako je izgledal Khaledov koncert (bil je še Šeb) tik pred izplutjem v močvare world music, smo se nekateri prepričali na njegovem koncertu v italijanskih Mestrah junija 1992 v mali gledališki dvorani. Koncert je bil nekako tipično “evropski” za tiste čase. Na njem je bila manjša skupina eksotov in velika večina “domačinov”, se pravi mladih in manj mladih magrebških priseljencev v Italiji. Pred dvorano so bile parkirane marice italijanske policije, karabinjerji so kot po tekočem traku legitimirali mlade Magrebčane, jih povpraševali po delovnih in bivalnih vizah. Nekateri med njimi so očitno tvegali izgon za stik s Khaledom. Ko je po anemični predskupini na oder prišel njihov idol, je bilo navideznega miru v dvorani konec. Khaled je pel v polni formi z ekspresivnim glasom, v uvodih označeval, dražil publiko. Ta je takoj, ko so začeli drseti ritmi želečega Hada Rajkum o dekletu, ki rada divje živi, iz raija uprizorila pank koncert. Ubogi tapicirani gledališki stoli so v prvih vrstah frčali kot na koncertu Les Negresses Vertes v Cankarjevini. To je bil Khaled, ki je igral harmoniko, poprijel za sintetizator, se smejal, šarmiral, s svojimi delil bolečino in radost, ohranjeval vez z oddaljeno domovino in nudil občutek “varne nevarnosti” v novi, postajajoči.

Ostalo je znana medijska zgodba, polna pikantnih in pikolovskih podrobnosti. Tudi tista okrog “treh sonc”, Khaleda, Tahe in mladega Faudela, ki so pred nekaj leti s spektakularnim koncertom osvojili Francijo in med drugim naredili tisto, česar se noben ni upal. Namreč, Franku Sinatri “nazaj vzeli” My Way. Ob spremljavi egiptovskega orkestra so posegli po francoskem izvirniku Claudea Francoisa Comme d'habitude iz leta 1969 ga vrnili mačehi Franciji in reaktualizirali.

Khaled je “globalna zvezda” na drugačen način kakor to običajno propagirajo znotraj pogona world music. Tako, da njegovo Didi igra Ferus Mustafov, da jo na veliko preigravajo terasni bendi v Libanonu in da je še danes hit v “lokalnih” predelavah v Indiji.

Medtem se je situacija v Alžiriji navidezno umirila. V Franciji se ni. Drugačen rai se še igra, a bolj na maroški strani meje. Khaled je na zadnjem albumu bližji manj nevarnim popevkarskim oblikam iz Orana in magrebškega sveta.

Na eni izmed njemu posvečenih spletnih strani, kjer vam bojo v posluh ponudili tudi Aišo, pa boste ob odzivih nanjo lahko prebrali tudi tole pismo:

“Moj fant je (bil) Maročan. In jaz sem Mehičanka. Stalno mi je pel to pesem. Zaljubila sem se. Nisva več skupaj. Zdaj mi je ime Aiša. Prestopila sem v islam.”