O Kolizeju bo odločala politika

"V zvezi z nameravano gradnjo novega Kolizeja ob Gosposvetski cesti v Ljubljani želimo na ministrstvu za kulturo opozoriti na odlok o razglasitvi te stavbe za kulturni spomenik, ki opredeljuje spomeniško vrednost objekta in natančno predpisuje režim njegovega varovanja," se je v enem izmed prvih nastopov za ohranitev starega Kolizeja oziroma proti rušenju te stavbe zavzel novi direktor direktorata za kulturno dediščino dr. Damjan Prelovšek. Funkcijo je začel opravljati v začetku junija. Dr. Prelovšek - gre za umetnostnega zgodovinarja, ki velja za enega največjih poznavalcev dela in lika najslavnejšega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ter nekdanjega veleposlanika RS v Pragi - je še razložil: "Stavba Kolizeja je pomembna iz več razlogov: je delo znanega graškega arhitekta Josepha B. Withalma, hkrati pa gre za večnamensko arhitekturo iz sredine 19. stoletja, primerljivo z današnjim Cankarjevim domom. V njej je potekal tudi velik del kulturnega življenja na Slovenskem. Slogovno sodi v tako imenovani romantični historizem in je po tej plati edina tovrstna arhitektura v Ljubljani." Ker je Prelovšek govoril v imenu ministrstva za kulturo, to zelo verjetno pomeni, da je zdajšnja slovenska oblast naklonjena ohranitvi starega Kolizeja. Torej nasprotuje rušenju in uresničitvi najbrž največjega arhitekturnega projekta pri nas po osamosvojitvi Slovenije. Kar zadeva zdaj propadajoči ljubljanski Kolizej, je bilo sicer večkrat poudarjeno, da nima kdove kakšne arhitekturne vrednosti, saj je bilo v nekdanji Avstro-Ogrski kar nekaj podobnih vojaških oziroma oficirskih zabavišč na koncu mesta, večina pa je bila brez večje škode porušena. Ljubljanski Kolizej pa bo sicer kmalu bolj podoben grško-rimskim ostankom kot stavbi izpred manj kot 200 let.

Največja ovira, ki investitorju Kolizeju, d. o. o., preprečuje rušenje in gradnjo novega megalomanskega Kolizeja, je to, da je bil Kolizej z mestnim odlokom razglašen za kulturni spomenik. To je poudarjal tudi Prelovšek in dejal, da je odlok edino, s čimer lahko ministrstvo za kulturo preprečuje rušenje. Vsakršni posegi se mu zdijo nedopustni, svoje prepričanje je ponazoril celo s tem, da če se izgubi izvirnik Prešernovih Poezij, jih imamo še vedno natisnjene, če izgubimo objekt, kakršen je Kolizej, v katerem se je veliko dogajalo, pa izgubi Ljubljana in z njo vsa Slovenija del svojega kulturnega spomina. Prenova Kolizeja je sicer dopustna le v okvirih sedanje gradbene lupine. V notranjosti se mora ohraniti osnovna razporeditev prostorov s šestimi dvoranami, sicer pa je možno notranjost objekta prenoviti v skladu s sodobnimi arhitekturnimi načeli in funkcionalnimi potrebami, z vnaprejšnjim soglasjem k načrtom, soglasjem, ki ga izda Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. "Investitor je stavbo Kolizeja kupil kot spomenik - zato je zanjo dolžan skrbeti v skladu z zakonskimi določili, to pomeni, da je ne sme podreti in na njenem mestu postaviti nove," je menil Damjan Prelovšek. Natečaj, ki ga je izpeljala Kranjska investicijska družba, pa je po njegovem s pravnega vidika popolnoma nelegalen in je lahko samo preizkus, kaj bi se morebiti dalo narediti, nikakor pa ne odloča o tem, ali je to dovoljeno ali ne.

Investitor, Kranjska investicijska družba oziroma podjetje Kolizej, naj bi po navedbah medijev Kolizej že pripravljal za rušenje. Najbrž pa se tega ne bo lotil, dokler ne bo odpravljen odlok, da gre za kulturni spomenik. Prelovškovih izjav Kranjska investicijska družba oziroma njen direktor Jože Anderlič ni želel komentirati. Prav tako jih ni želel komentirati načelnik mestnega oddelka za urbanizem MOL Igor Jurančič, ki je bil član žirije pri mednarodnem natečaju za arhitekturno rešitev pozidave območja Kolizeja. Prelovškove izjave so pač izjave sedanje oblastne garniture na ministrstvu za kulturo, sam pa najbrž nima kdove kolikšnega vpliva na to, kaj se bo dogajalo z očitno zelo ljubim mu Kolizejem.

Zadnjo besedo pri tem, kaj bo s Kolizejem, naj bi tako ali tako imeli ljubljanski mestni svetniki. "Kolizej je z odlokom razglašen za kulturni spomenik. Postopek za umik statusa spomenika je identičen njegovi vzpostavitvi. Pristojna spomeniška služba, v tem primeru Zavod za varstvo kulturne dediščine, mora na podlagi predloga pripraviti strokovno utemeljitev, ali obstajajo razlogi za derazglasitev ali ne, in jo poslati lokalni skupnosti, ta pa v primeru strokovne utemeljenosti derazglasitve pripravi spremembo odloka v tem delu, ki ga potem sprejme mestni svet MOL," pravijo na oddelku za kulturo ljubljanske mestne občine. Na ljubljanski enoti zavoda za spomeniško varstvo pa pravijo, da oni pač napišejo le strokovno mnenje, kaj si mislijo o derazglasitvi spomenika. Predlog jim pošljejo iz mestne občine. Vprašanje pa je, ali mestni svetniki potem upoštevajo strokovno mnenje. Sicer pa so bili ljubljanski varuhi kulturne dediščine precej nejevoljni, ker jih ob natečaju in polemikah o gradnji Kolizeja nihče ni nič vprašal. Na njihovi spletni strani je izjava vodje enote Borisa Vičiča, ki je med drugim zapisal: "Zanimivo je, da predstavnik Mestne občine Ljubljana, ki je odlok o razglasitvi spomenika sprejela, izjavlja, da je odlok v nekaterih delih preživet in prestrog. Če bi v resnici tako dobro poznal spomeniškovarstveno stroko, bi vedel, da se je po vseh mednarodnih merilih koncept varovanja dediščine v zadnjih desetletjih razširil in zajema ne le sakralne objekte, gradove in utrdbe, pač pa tudi zgodovinske stavbe v mestih, objekte nizke gradnje, železne konstrukcije, zasebne hiše, industrijske objekte in nekatere sodobne arhitekture. Vsi sodelujoči pri natečaju bi se morali zavedeti, da je Slovenija s podpisom mednarodnih konvencij leta 1991 potrdila, da se s tako definicijo strinja in se zavezuje, da bo krepila in uveljavljala politiko varstva in izboljšanja dediščine na svojem ozemlju."

Ljubljanski mestni svetniki so sicer zadnje čase, kar zadeva zasebne kapitalske naložbe v urbanizacijo Ljubljane, precej muhasti. Pred nedavnim so preprečili gradnjo novega Sparovega centra in drugih pripadajočih objektov v Šiški. Malce manj neizprosni so bili pri prvi zeleni luči za postopke razširitve Mercatorjevega trgovskega središča. Vprašanje pa je, kako se bodo vedli ob morebitnem glasovanju o prenehanju razglasitve Kolizeja za spomenik. Verjetno bodo izbrali opcijo, ki ji bo najbolj naklonjena javnost, ker ji bodo skušali ugajati. Pri opozicijskih poslancih bomo morda doživeli kakšno strankarsko discipliniranje, saj je po Prelovškovem nastopu zdaj bolj jasno, kakšni rešitvi je naklonjena slovenska oblast. Morebiti pa bodo o prihodnosti Kolizeja mestni svetniki razpravljali celo v novi sestavi.