mitologija / Kurent, Zeleni Jurij in Kresnik

"Večkrat se mi dogodi, da ko si zapisujem kakšne zgodbe, mi pri besedi hudič nenadoma crkne kuli. Sem pa nekoč v Teheranu iz odtočnega jarka rešil pijanega Iranca, ki se je že utapljal; nekaj dni pozneje se mi je usoda oddolžila, ko me je pustila, da sem v miru prespal noč v spalni vreči na teheranskih ulicah, potem ko mi v hotelih niso hoteli dati sobe, ker sem bil zanje brezverec," je na vprašanje, ali verjame v mite, odgovoril prof. dr. Zmago Šmitek. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani predava azijske kulture in antropologijo religije, objavlja etnološke članke in knjige, skratka, znanstvenik v čisti obliki. Toda ne v liku kabinetnega učitelja, marveč v podobi radovednega proučevalca, ki si ogleduje, kako mitologije živijo na terenu, med ljudmi. Samo v Indiji je preživel tri leta, s posebnim zadovoljstvom tudi mesece v klimatizirani knjižnici National Library v New Delhiju, ki je poleti, ko je zunanja temperatura več kot 40 stopinj, pravi božanski tempelj, kamor se zatečeš pred peklensko vročino. V Himalaji je naletel na dalajlamo, s katerim je v času slovenskega osamosvajanja naredil intervju; govorila sta o karmi malih narodov. Precej je hodil po Kampučiji, kjer pa priznava, da so bila številna svetišča varna pred njim, zakaj poti do njih vodijo prek minirane džungle. Na poti skozi Afganistan je uporabljal najboljši potni list: gosto brado in pipo. Doživel je danes že razstreljena kipa Bude v Bamiyanu; v večjega, visokega kot ljubljanski Nebotičnik, je vstopil skozi vhod v stopalu, se vzpel po vklesanem stopnišču do najvišje čakre in torej stopil ven na temenu, seveda brez ograje, od koder se mu je odpiral pogled na 60-metrsko steno. Na potovanjih po Orientu začne pogovor z domačini s pozdravom in frazo v domačem jeziku: "To vam odpre srca domačinov. Predstavljajte si japonskega turista, ki pri nas stopi v trgovino in vam najprej zdeklamira nekaj verzov Prešerna!"