Kultura / Jezne in zaljubljene

Bejzbol je ameriški nacionalni šport. Ali natančneje: bejzbol je več kot šport. In Kevin Costner je, kot kaže, že zdavnaj sklenil, da bo postal ameriški nacionalni junak, esenca Amerike - več od Amerike. Bejzbolista je igral v Polju sanj, pa v Bullu Durhamu in v filmu For Love of the Game, ki ga je posnel legendarni Sam Raimi, znan predvsem po grozljivkah, trilerjih in Spider-Manih. Razumete, ne - ob pogledu na Costnerja vsi najprej pomislijo na bejzbol. In ne moremo reči, da ima Costner kaj proti - očitno hoče spomenik. Običajno igra izkušene, ostarele, odslužene, patetične bejzboliste, polne barskih filozofemov in intelektualizmov, na katere pa se bejbe lepijo kot muhe. A iskreno rečeno, Costner vedno izgleda tako, kot da je že zdavnaj sklenil, da se bo poročil s sabo. Težko boste našli igralca, ki bi se znal bolj smiliti samemu sebi. Kar verjetno pride od gledanja slabe televizije. Ali pa od patentnega urada. In zdaj se vprašajte: bi morala Amerika svojo usodo zaupati takemu človeku? Bi mu vi zaupali svoje življenje? Hej, še celo Joan Allen, ki so jo v preteklosti mučili serijski morilci, republikanci in Richard Nixon, trikrat premisli, preden klone, pa v Jeznih in zaljubljenih (The Upside of Anger, 2005), ki jih je režiral Mike Binder, igra le lik, le Terry Wolfmeyer, predmestno mater samohranilko, ki ji je mož pobegnil z mlajšo Švedinjo, tako da je ostala edina skrbnica štirih uporniških, problematičnih, jeznih hčerk - ena je na faksu, druga noče na faks, tretja hoče biti balerina, četrta pa teži z neke sorte video inštalacijo.