legende / King Kong

Na začetku tridesetih let 20. stoletja so cveteli ekspedicijski filmi, avanturistični dokumentarci, ki so kazali eksotične dežele, “primitivne” družbe in “barbarske” rituale, toda vsa ta “eksotika” - recimo v Devicah z Balija (1932) - je bila le pretveza za senzacionalizem... ee, za kazanje golih žensk. Češ: ženske se v teh “primitivnih” deželah nikoli ne oblečejo! Pri belkah golota na filmu ni prišla v poštev - pri eksotičnih domorodkah pač, jasno, pod krinko vzgojnega filma, etnologije, “znanosti”, spoznavanja narave in družbe. Hej, junaške snemalne ekipe so tvegale življenje, da bi ljudje lahko gledali to, česar kamera ni še nikoli posnela! To so bili pač hudi časi - in ljudi je bilo treba zvleči nazaj v kino. Na začetku tridesetih je Ameriko terorizirala velika gospodarska kriza - po mestih so se zlivale armade brezposelnih, sestradanih, zavrženih, pozabljenih. Laissez-faire kapitalizem se je zlomil. In predsednik Hoover je lahko le nemočno gledal, kako propadli kapitalisti skačejo z Empire State Buildinga in kako gre vse skupaj k vragu. Tu in tam je jezno armado ponižanih in razžaljenih ustavil s silo - saj veste, da ne bi kdo mislil, da je brez moči. V glavnem pa je vegetiral ter čakal na volitve in milostni strel. Tudi Hollywood je bil tik pred bankrotom: leta 1930 je v ameriška kina tedensko prišlo 110 milijonov ljudi, leta 1933 pa le še 60 milijonov. Zapreti so jih morali več kot 6.500. Zato so si šefi h'woodskih studiev rekli: ljudem je treba dati ponudbo, ki je ne bodo mogli zavrniti. In del te nenadjebljive ponudbe so bili ekspedicijski filmi, s katerimi so ropotali predvsem mali, oportunistični producenti, ki so skušali preživeti zlom “ameriškega sna”.