Čarobna gora
Ali bo oskarja prvič pobral gejevski film?
Na letošnjih Zlatih globusih so kulturne topike premagale politične topike. Triumfirali niso filmi Munchen, Syriana, Zvesti vrtnar, Marinec in Lahko noč in srečno, ampak filmi o istospolnih in istospolnosti. In to, da v teh pregretih političnih časih niso triumfirali dobro segreti politični filmi, je nemara največje presenečenje - večje kot samo dejstvo, da so triumfirali gejevski filmi. Politični filmi, sicer en boljši od drugega, so pobrali le drobiž, specifično - George Clooney, agent CIE v filmu Syriana, in Rachel Weisz, umorjena žena britanskega diplomata v Zvestem vrtnarju, sta dobila Zlata globusa za stranski vlogi. In to je bilo vse. Nič za Spielberga in njegov Munchen. Nič za Clooneyjev film Lahko noč in srečno. Nič za Marinca, ki ga je posnel Oskarjevec Sam Mendes (Lepota po ameriško). Največ Zlatih globusov - kar štiri - je snela Gora Brokeback, posneta po noveli Annie Proulx, sicer zgodba o dveh redkobesednih kavbojih, ki se leta 1963 spoznata in zapleteta na gori Brokeback, toda njuna romanca ni le platonska, ampak odnos tudi konzumirata. Saj veste, zgodi se. Data se dol. Nihče nič ne vidi. Nihče nič ne ve. Nihče nič ne sluti. In tudi sama najprej mislita, da bo to, kar se je zgodilo na gori Brokeback, tudi ostalo na gori Brokeback - pa ne ostane. Gora pride za njima. In noče več stran. Film je dobil še Zlate globuse za režijo (Ang Lee), scenarij in song A Love That Will Never Grow Old. Vsekakor, njuna ljubezen ne bo nikoli umrla - geja ostaneta geja, in to ne glede na vse. Ne glede na konvencije, ne glede na oddanost (eden izmed njiju je poročen), ne glede na homofobično družbo in čas, v katerem živita, in ne glede na žanr, v katerem nastopata - v vesternu, ki je bil vedno rezerviran za "prave moške". Ameriška krščanska desnica, ki svojega ultimativnega kavboja - in "pravega moškega", se razume - vidi v Bushu, bo imela s tem velike probleme. To se ji bo zdelo nemoralno, nekrščansko, nepatriotsko, neameriško, celo protiameriško, češ da propagira "gejevski življenjski slog" in ga prikazuje "kot nekaj naravnega" (iz ene kinodvorane, bazirane v Utahu, so ga že morali umakniti!), še toliko bolj, ker sta tudi Zlata globusa za glavni vlogi pristala v istospolni rubriki. Philip Seymour Hoffman, dobitnik Zlatega globusa za glavno moško vlogo, igra v filmu Capote slovitega ameriškega pisatelja Trumana Capotea (Zajtrk pri Tiffanyju, Hladnokrvno), ki je bil gej - in tega niti ni skrival. "Nikoli nisem bil za normalno življenje." Felicity Huffman, dobitnica Zlatega globusa za glavno žensko vlogo, pa v filmu Transamerica igra transseksualko - žensko, ki je bila najprej moški. In ko je bila moški, je celo spočela otroka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Na letošnjih Zlatih globusih so kulturne topike premagale politične topike. Triumfirali niso filmi Munchen, Syriana, Zvesti vrtnar, Marinec in Lahko noč in srečno, ampak filmi o istospolnih in istospolnosti. In to, da v teh pregretih političnih časih niso triumfirali dobro segreti politični filmi, je nemara največje presenečenje - večje kot samo dejstvo, da so triumfirali gejevski filmi. Politični filmi, sicer en boljši od drugega, so pobrali le drobiž, specifično - George Clooney, agent CIE v filmu Syriana, in Rachel Weisz, umorjena žena britanskega diplomata v Zvestem vrtnarju, sta dobila Zlata globusa za stranski vlogi. In to je bilo vse. Nič za Spielberga in njegov Munchen. Nič za Clooneyjev film Lahko noč in srečno. Nič za Marinca, ki ga je posnel Oskarjevec Sam Mendes (Lepota po ameriško). Največ Zlatih globusov - kar štiri - je snela Gora Brokeback, posneta po noveli Annie Proulx, sicer zgodba o dveh redkobesednih kavbojih, ki se leta 1963 spoznata in zapleteta na gori Brokeback, toda njuna romanca ni le platonska, ampak odnos tudi konzumirata. Saj veste, zgodi se. Data se dol. Nihče nič ne vidi. Nihče nič ne ve. Nihče nič ne sluti. In tudi sama najprej mislita, da bo to, kar se je zgodilo na gori Brokeback, tudi ostalo na gori Brokeback - pa ne ostane. Gora pride za njima. In noče več stran. Film je dobil še Zlate globuse za režijo (Ang Lee), scenarij in song A Love That Will Never Grow Old. Vsekakor, njuna ljubezen ne bo nikoli umrla - geja ostaneta geja, in to ne glede na vse. Ne glede na konvencije, ne glede na oddanost (eden izmed njiju je poročen), ne glede na homofobično družbo in čas, v katerem živita, in ne glede na žanr, v katerem nastopata - v vesternu, ki je bil vedno rezerviran za "prave moške". Ameriška krščanska desnica, ki svojega ultimativnega kavboja - in "pravega moškega", se razume - vidi v Bushu, bo imela s tem velike probleme. To se ji bo zdelo nemoralno, nekrščansko, nepatriotsko, neameriško, celo protiameriško, češ da propagira "gejevski življenjski slog" in ga prikazuje "kot nekaj naravnega" (iz ene kinodvorane, bazirane v Utahu, so ga že morali umakniti!), še toliko bolj, ker sta tudi Zlata globusa za glavni vlogi pristala v istospolni rubriki. Philip Seymour Hoffman, dobitnik Zlatega globusa za glavno moško vlogo, igra v filmu Capote slovitega ameriškega pisatelja Trumana Capotea (Zajtrk pri Tiffanyju, Hladnokrvno), ki je bil gej - in tega niti ni skrival. "Nikoli nisem bil za normalno življenje." Felicity Huffman, dobitnica Zlatega globusa za glavno žensko vlogo, pa v filmu Transamerica igra transseksualko - žensko, ki je bila najprej moški. In ko je bila moški, je celo spočela otroka.
Ergo: Zlati globusi so letos nagradili premike v percepciji ameriške seksualne politike, nekaj drobtin pa so vrgli tudi premikom v percepciji ameriške zunanje politike. Kar seveda pomeni, da so Zlati globusi poraz ameriške desnice in "rdečih zveznih držav", obenem pa tudi huda nezaupnica Bushevim kulturnim in imperialnim vojnam. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je povsem očitno: ali lahko geji triumfirajo tudi na Oskarjih? Ali lahko Gora Brokeback pobere Oskarja? Ker so Zlati globusi običajno dobra napoved za Oskarje, bi lahko rekli da, toda Zlati globusi Oskarjev ne zadenejo vedno - Zlati globus je lani dobil Letalec, Oskarja pa Punčka za milijon dolarjev. Gora Brokeback torej še ni doma. Vsaj ne čisto, še toliko bolj, ker bo Gora Brokeback v tekmi za Oskarja zelo verjetno obkrožena z drugimi filmi - za Zlati globus se je borila s filmi Zvesti vrtnar, Lahko noč in srečno, Match Point in Senca preteklosti, toda v bitki za Oskarja jo utegnejo obkrožati Capote, Crash, Munchen in Walk the Line, biografija Johnnyja Casha, velikana countryja, hja, mjuzikl, ki je pobral Zlati globus v kategoriji komedij in mjuziklov. In ker smo že ravno pri šloganju oskarjevske prihodnosti: ne pozabite, da je leta 2003 Oskarja za najboljši film dobil mjuzikl Chicago, ki je pred tem dobil Zlati globus v kategoriji komedij in mjuziklov. Pa vendar je Gora Brokeback očitna. Iz dveh razlogov.
* Prvič, ker jo je velika večina ameriških združenj filmskih kritikov razglasila za film leta. Tudi obe najvplivnejši združenji, newyorško in losangeleško. Le štiri združenja so dala prednost drugim filmom (Lahko noč in srečno, King Kong, Munchen, Capote).
* In drugič, ker film z gejevsko temo ni še nikoli dobil Oskarja. Okej, Tom Hanks je dobil Oskarja za vlogo seropozitivnega geja v Philadelphiji, toda sam film ni dobil Oskarja. William Hurt je dobil Oskarja za vlogo geja v Poljubu ženske-pajka, toda sam film ni dobil Oskarja. Hilary Swank je dobila Oskarja za vlogo transvestita v filmu Fantje ne jočejo, toda sam film ni dobil Oskarja. Gora Brokeback bi bila torej lahko prva. Še toliko bolj, ker ima Hollywood neskončno rad reči, ki se zgodijo "prvič" - zlasti na podelitvi Oskarjev. Podelitev Oskarjev je čas, ko Hollywood popravlja krivice - in vedeti morate, da Hollywood zelo, zelo rad popravlja krivice. Hočem reči, zelo rad si čestita za "odprtost", "pravičnost", "strpnost" in "demokratičnost". Rad ima zgodovinske noči, precedense, heroične trenutke, ki so dobri tudi za publiciteto, za TV ratinge - in neposredni prenos podelitve Oskarjev potrebuje ratinge.
Kar nas pripelje do vprašanja: se je filmom Philadelphia, Fantje ne jočejo in Poljub ženske-pajka zgodilo krivica, ko niso dobili Oskarja? Ne. To niso bile mojstrovine. Daleč od tega. Je torej problem v tem, da Hollywood ne snema mojstrovin z gejevskimi temami? Se Hollywood pri filmih z gejevskimi temami premalo trudi? Jih vnaprej diskriminira? Da. In po drugi strani - ne. Spomnite se le oskarjevskega Polnočnega kavboja (1969): ne boste rekli, da med Ratsom (Dustin Hoffman) in njegovim kavbojem, Joejem Buckom (Jon Voight), ni bilo homoerotične napetosti. In lepo prosim, ne boste rekli, da v vesternu Butch Cassidy in Sundance Kid ni bilo homoerotične napetosti med Butchom Cassidyjem (Paul Newman) in Sundance Kidom (Robert Redford), kavbojema, med katera postavijo žensko, da ne bi kdo mislil, da sta geja. Razumete, ne - med njima je bila tako očitna homoerotična napetost, da so jo morali gasiti z žensko. Če med njima ne bi postavili ženske, bi se dala dol.
