Ali Farka Toure (1939? - 2006)

Ni rad hodil v Evropo in Ameriko. Tam bi kot priseljenec že zdavnaj lahko zaživel lagodno življenje zvezdniškega glasbenika world music. Zato so k njemu romali vsi, založniki, snemalci, novinarji, glasbeniki, Ry Cooder in Corey Harris. Celo Martin Scorcese se je s filmsko ekipo podal na njegov dom v Nianfunke na sever Malija, na sam rob Sahare, da bi pokazal na zgodovinsko vez, ki je, bolj ko so jo izgovarjali, postajala "resnična", na vez med ameriškim bluesom in godbami v sahelski Afriki. Vračali so se k utelešenemu "izviru" (The Source), tako so naslovili njegov zgodnejši album. Okrog imena Alija Farka Toureja se je spletala mistika. Ko so ga prepričali, da se je odpravil na zahodne koncertne odre, so se tjakaj zgrinjali imenitneži in zijala, da bi použili avro nosilca "prastarega", afriškega v glasbah. Zdi se, da ga niso dobro slišali. Ne njegovih besed, pripovedovanj, razlag, še njegove godbe ne, ki je posebna, osebna, skladno izžarevala in prenašala drugačna sporočila. Na bleščave podelitve grammyjev, ki jih je dobil, ni nikdar šel. "Naj mi jih prinesejo v Mali", je pojasnil.

Ali Farka Toure naj bi se rodil okrog leta 1939 v mali kmetovalski vasi ob reki Niger na severozahodu Malija. Tam se je kot fantič priučeval življenja ob reki in sčasoma igranja tradicionalnejših glasbil ter godb za različne priložnosti. Pravzaprav ga je reka, največkrat metafora življenja, minljivosti, družbene menjave in selitev, spremljala vse življenje. Najprej se je z družino preselil južneje ob reki v kraj Nianfunke, kasneje pa se je nekaj časa celo preživljal kot delavec na pristaniških dokih. Kljub neizmerni slavi glasbenika v mestecu in po celi državi Mali - ljudje z juga so zanj radi rekli, da je "Severnjak" - je po tradicionalni islamski postavi ostal glava širše družine in kmetovalec. Posebna žilica ga je že kot najstnika vlekla v odkrivanje skrivnosti glasbe, ne samo "lokalne", marveč tudi drugih godb, ki jih je vsrkaval, poslušal, igral. Medtem se je preživljal kot voznik taksija, popravljalec avtomobilov. Prekrižaril je dobršen del Malija, se zgodaj naučil slab ducat malijskih jezikov, kar je s pridom uporabljal kot glasbenik. Postajal je značilni zahodnoafriški poliglot, glasbeni svetovljan, ki ima v družbi poseben status vedeža, pesnika, komentatorja, nosilca sporočil. V sedemdesetih letih je kot povsem predan in inovativen kitarist že profesionalno nastopal in se pod državnim pokroviteljstvom prvič podal v Evropo, kjer je predstavljal novo staro kulturo mlade neodvisne države. Takrat je tudi posnel svoje prve plošče, ki so jih leta kasneje ponatisnili na zahodu (Radio Mali, Red & Green). Za nazaj so sprožile imaginativno zgodovino in geografijo "malijskega bluesa". Glasbena menjava s posledicami za glasbeno življenje, oblike in načine izvajanja je pustila sledove tudi v malijskem življenju, v Bamaku, v Timbuktuju. V domove, v vsakdan se je naselila kubanska rumba, ameriški soul, rhythm and blues, kongoška rumba, posodobljeni mestni kitarski slogi mandskih in maninških mojstrov. Toure je občudoval Otisa Reddinga, Johna Leeja Hookerja, Aretho Franklin, Jamesa Browna. Njegov slog je bil sijajna in izvirna mešanica tradicionalnih sahelskih godb in sodobnih interpretacij. Je imeniten izkaz dinamične, nikakor ne arhetipske, sahelske glasbene kulture. Ni "izvorno" bluesovsko ekspresiven, kakor so mu radi pritaknili. Pot sposojanja je bila prej obratna, prikrojil si je nekaj elementov z one strani Črnega Atlantika. Njegova kitarska igra - samo na daleč spominja na blues - izhaja iz pentatonskih zvenskih značilnosti songhaijske in tuareške godbe. Ritmično je bližje arabsko-islamskim oblikam kot pa avtohtonim tradicijam sahelskega pasu. Njegovo glasovno podajanje prej spominja na muezinovo zaklinjanje, na deklamacijski vokalni slog kakor na griotovo pripoved. Karkoli je že razlagal o tem, z mirno digniteto, ni ravno sedlo v ušesa zahodnega občinstva, ki je pobožno hotelo sodelovati v razkrivanju "korenin črnske godbe". Ali Farka Toure je umrl po daljši bolezni. V Ljubljani smo videli le njegove adepte. Na malijskem radiu že nekaj dni vrtijo njegovo godbo, ki nikdar ni bila "malijski blues".