20. 3. 2006 | Mladina 12 | Kultura
Fitzcarraldo + Skrivnost Kasparja Hauserja
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljujeta Herzogovi klasiki, ki sta filmu dvignili standarde
Werner Herzog je nemški klasik, epski genij in sveti norec, eden izmed kraljev sodobnega filma. In Fitzcarraldo (1982) je kraljevski film - razkošen, epski, grandiozen. Toda ne dogaja se v palačah ali pa gradovih, ampak sredi brazilske džungle, v Amazoniji, kjer Brian Sweeney Fitzgerald, alias Fitzcarraldo (Klaus Kinski), megalomanski sanjač in fan opere, sklene, da bo tam, daleč od civilizacije, postavil operno hišo, v kateri bo pel Enrico Caruso. Ko posluša Carusa, mu prihaja. In rad bi, da bi ob tem prihajalo tudi drugim, recimo jet-set eliti, ki je na tem, da njegov projekt financira. Fitzcarraldo je fantast - malo prej je skušal skozi džunglo potegniti železnico. Ni mu uspelo, toda železnica ni Caruso - le Caruso je Caruso. In le opera je opera. Ko stoji tam, ves ekstatičen in evforičen, in eliti vrti Carusa, izgleda kot pobegli, obsedeni, obubožani mafiozo, ki mu je od imperija ostal le soundtrack. Ko se s parnikom - in Claudio Cardinale - prebija skozi džunglo, zmoti staroselce, ki takoj udarijo z bobni, toda sam jim takoj odgovori: Carusa navije do konca, tako da preglasi bojne bobne. Tega ne bi mogel niti Bog - da je Caruso več kot Bog, ugotovijo tudi staroselci, ki postanejo Fitzcarraldova desna roka. Ali natančneje, staroselci postanejo njegova desna in leva roka, njegova fizična sila - parnik zgrabijo in ga čez hrib "prenesejo" na drugo stran. In to je storil tudi Herzog: parnik je dal zares prenesti čez hrib. Brez trika. Toda spektakularno. Če bi uporabil trik, ne bi bilo tako spektakularno... ee, tako cine-veritejsko nadrealistično. Film-na-robu-norosti o tipu-na-robu-norosti. Fitzcarraldo je Herzogova Apokalipsa danes - film o civilizaciji, ki hoče skorumpirati naravo. Film o muzikalični, kultivirani, kriptonacistični civilizaciji, ki v Tretjem svetu igra Boga. In Skrivnost Kasparja Hauserja (Jeder fur sich und Gott gegen alle, 1975), drugi film na tokratnem double-billu, ne pade daleč stran - Kaspar Hauser (Bruno S.) je namreč "divji človek", "plemeniti divjak", ki je sredi civilizacije živel brez kontakta s civilizacijo. Imeli so ga priklenjenega, skritega v kleti. In ko ga najdejo, pokličejo znanost, ki ga skuša na vsak način `klasificirati', a ji ne uspe. Kaspar, nespačeni človek-slon, je poln zgodb, ki presegajo znanost, politiko, teologijo, umetnost in logiko, zgodb, ki se ne končajo. Običajno se spomni le začetka zgodbe. Kaspar pač ve, da sama zgodba ni dovolj - treba jo je tudi prenesti čez hrib. Ali bolje rečeno: zgodba se vedno začne z besedami, toda potem jo morajo prevzeti slike. KH je bil rojen za film. Okej, za Herzogov film.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 3. 2006 | Mladina 12 | Kultura
Werner Herzog je nemški klasik, epski genij in sveti norec, eden izmed kraljev sodobnega filma. In Fitzcarraldo (1982) je kraljevski film - razkošen, epski, grandiozen. Toda ne dogaja se v palačah ali pa gradovih, ampak sredi brazilske džungle, v Amazoniji, kjer Brian Sweeney Fitzgerald, alias Fitzcarraldo (Klaus Kinski), megalomanski sanjač in fan opere, sklene, da bo tam, daleč od civilizacije, postavil operno hišo, v kateri bo pel Enrico Caruso. Ko posluša Carusa, mu prihaja. In rad bi, da bi ob tem prihajalo tudi drugim, recimo jet-set eliti, ki je na tem, da njegov projekt financira. Fitzcarraldo je fantast - malo prej je skušal skozi džunglo potegniti železnico. Ni mu uspelo, toda železnica ni Caruso - le Caruso je Caruso. In le opera je opera. Ko stoji tam, ves ekstatičen in evforičen, in eliti vrti Carusa, izgleda kot pobegli, obsedeni, obubožani mafiozo, ki mu je od imperija ostal le soundtrack. Ko se s parnikom - in Claudio Cardinale - prebija skozi džunglo, zmoti staroselce, ki takoj udarijo z bobni, toda sam jim takoj odgovori: Carusa navije do konca, tako da preglasi bojne bobne. Tega ne bi mogel niti Bog - da je Caruso več kot Bog, ugotovijo tudi staroselci, ki postanejo Fitzcarraldova desna roka. Ali natančneje, staroselci postanejo njegova desna in leva roka, njegova fizična sila - parnik zgrabijo in ga čez hrib "prenesejo" na drugo stran. In to je storil tudi Herzog: parnik je dal zares prenesti čez hrib. Brez trika. Toda spektakularno. Če bi uporabil trik, ne bi bilo tako spektakularno... ee, tako cine-veritejsko nadrealistično. Film-na-robu-norosti o tipu-na-robu-norosti. Fitzcarraldo je Herzogova Apokalipsa danes - film o civilizaciji, ki hoče skorumpirati naravo. Film o muzikalični, kultivirani, kriptonacistični civilizaciji, ki v Tretjem svetu igra Boga. In Skrivnost Kasparja Hauserja (Jeder fur sich und Gott gegen alle, 1975), drugi film na tokratnem double-billu, ne pade daleč stran - Kaspar Hauser (Bruno S.) je namreč "divji človek", "plemeniti divjak", ki je sredi civilizacije živel brez kontakta s civilizacijo. Imeli so ga priklenjenega, skritega v kleti. In ko ga najdejo, pokličejo znanost, ki ga skuša na vsak način `klasificirati', a ji ne uspe. Kaspar, nespačeni človek-slon, je poln zgodb, ki presegajo znanost, politiko, teologijo, umetnost in logiko, zgodb, ki se ne končajo. Običajno se spomni le začetka zgodbe. Kaspar pač ve, da sama zgodba ni dovolj - treba jo je tudi prenesti čez hrib. Ali bolje rečeno: zgodba se vedno začne z besedami, toda potem jo morajo prevzeti slike. KH je bil rojen za film. Okej, za Herzogov film.
