Uličarji v galeriji

Edina konstanta ulice je spremenljivost. Na ulici čas zamenja vse akterje: ulične pozerje in kokete, navijače in žurerje, lokale in zidove stavb - vse, vključno z njihovimi kulturnimi značilnostmi, je krhko pred zobom časa in navalom novih kultur, ki iz prostora izbrišejo prejšnje. Zato se je ob postavitvi mednarodne razstave ulične umetnosti Street Art: stensili, posterji in stikerji / Low-Tech re-akcija! v Mednarodni grafični likovni center (MGLC) takoj porodilo vprašanje, ali ulična umetnost sodi v galerije. Ali želi postati malce manj minljiva, kot je sicer v njeni naravi? Ja, ali je street art umetnost ali ulica? Ugledna galerija ali podhod pod železnico na poti do galerije?

Zgodovina urbane umetnosti nas sicer uči, da so se recimo grafitarji iz prvih ameriških generacij v galerije uvrstili že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri nas pa je to absolutno prva razstava te vrste. Nastajanje ljubljanske razstave je bilo nekonvencionalno: ustvarjalci so nekaj dni pred odprtjem prišli iz različnih držav in v kreativni misiji ozaljšali prvo galerijsko nadstropje. Dobesedno so poslikali zidove. Tudi otvoritev razstave je bila negalerijska: otvoritveni funky ritmi in ostala urbana glasba so v grad zvabili vso smetano ljubljanske urbane mladine, a tudi nekaj starejših obiskovalcev, ki so se vneto posvetili preučevanju narisanih ter nalepljenih podob. Najbolj impresivne so bile slikarije poljskih predstavnikov m-city, ki so izrisali črno-belo kreacijo mesta, ki je zavzela večino površine v ogromni sobani. DJ PlankTon je ob teh slikah samo zavzdihnil: "Škoda, da bodo prebarvali vse te detajle, hiše imajo celo okna ..." Ja, tudi v galeriji je street art obsojen na minljivost.

Čeprav ni nujno tako. Največje zvezde razstave, nizozemski The London Police, so slavni in cenjeni, njihova dela pa gredo med zbiralci v tisoče evrov. Ena izmed v Ljubljani razstavljenih slik je izposojena iz zbirke Harrisona Forda. Kljub temu The London Police ne slikajo le na platna, temveč še vedno tudi na zidove. "Model dela s flomastri in naredi popoln, simetričen krog z eno potezo roke," je nizozemsko tehniko street arta razložil Sigmund, član slovenskega Zeka. O vprašanju galerije ali ulice vodja občasne street art galerije v Pekarni Splinter alias Ratt One pravi, da pri grafitih in street artu "že sama po sebi obstaja bojazen minljivosti, da ti ga bodo na ulici čez nekaj ur zbrisali". Morebiti zato francoski Space Invader dokumentirajo lokacije svojih akcij. Ljubljana se je znašla na 34. mestu, nekje med Invasion of Roterdam in Attack of Mont Pellier.

Igor iz Hrvaške dvomi, da pri njih obstaja tovrsten galerijski interes. Razstava v inštituciji pa "ima smisel, ker ne gre za čečkanje in uničevanje, ampak sta tu kreacija in neka umetniška vrednost. Te morda ne moreš videti na prvi pogled, se pa dosti lažje opazi v tem kontekstu".

Na razstavi so bili ob trenutnih akterjih urbane scene tudi bivši. Aleš Črnič je bil nekoč programski vodja K4, danes pa dela na FDV. Kako se družboslovcu zdi smiselna umestitev street arta v galerijo? "Mislim, da to ni v naravi street arta. Ni najbolj jasno, če mu delaš s tem uslugo ali škodo," pravi. Vseeno pa ima dober občutek, ker se je tudi "mularija preselila v galerijo, to je redko viden pojav". Njegov kolega je predlagal, da bi se tovrstna razstava z vodiči naredila kar na ljubljanskih ulicah. Spet drugi, kot obiskovalka Barbara, bi street art raje umestili "v kakšne lokale ali alternativno sceno". Njen fant je menil, da je v redu, "da pride vse tako zbrano, na kupu, v hišo". Oziroma kot je dobro povzelo misli številnih obiskovalcev dekle, ki jo je mikrofon zabeležil kot Fu: "Kolikor sodi v ta prostor, toliko ne; to je paradoks."

Odgovor, ali ulična umetnost sodi v galerije, pa je na koncu zgodbe nepomemben - ker jo bodo čez dva meseca izbrisali in zamenjali. Tudi v galeriji se ulična umetnost ne more izogniti minljivosti ...