in memoriam / Cyberiada danes

Če ste v osemdesetih korakali po ljubljanski Miklošičevi in če ste naleteli na epsko vrsto, ki se je vila proti Kinoteki, podobno kot partizanske kolone v Bitki na Neretvi, Sutjeski in drugih enobejevskih epopejah, potem je bila velika verjetnost, da v Kinoteki tisti dan vrtijo Let nad kukavičjim gnezdom, Metulja, Amarcord, M*A*S*H, Vroča sedla ali pa Solaris. Ti filmi so oblikovali slovensko kultistično izkušnjo, slovensko kultistično senzibilnost - kultisti so jih gledali znova in znova, vsakič, ko so prišli na spored. In da bi videli svoj kult, so bili voljni stati v dolgi vrsti - ure, če je bilo treba. In ko so tako čakali na ruski Solaris, ki ga je leta 1972 posnel Andrej Tarkovski, so vedno po malem čakali tudi na Stanislawa Lema, poljskega sci-fi auteurja, ki se je rodil leta 1921 v Lvovu, bežal pred naciji in se potem namesto v zdravnika prelevil v futurističnega pisatelja, po čigar romanu je Tarkovski posnel svoj kult. Lema, ki je začel pisati takoj po koncu II. svetovne vojne (kasneje se je teh svojih zgodnjih del - recimo Bolnišnice transfiguracije, Astronavtov, Magellanovega oblaka - odrekel), je v globalnega avtorja prelevil prav Solaris, toda ne leta 1961, ko je bil objavljen, ampak na začetku sedemdesetih, ko je bil preveden v angleščino. Solaris ga je poslal v orbito - in ga tam tudi obdržal.