Cyberiada danes

Če ste v osemdesetih korakali po ljubljanski Miklošičevi in če ste naleteli na epsko vrsto, ki se je vila proti Kinoteki, podobno kot partizanske kolone v Bitki na Neretvi, Sutjeski in drugih enobejevskih epopejah, potem je bila velika verjetnost, da v Kinoteki tisti dan vrtijo Let nad kukavičjim gnezdom, Metulja, Amarcord, M*A*S*H, Vroča sedla ali pa Solaris. Ti filmi so oblikovali slovensko kultistično izkušnjo, slovensko kultistično senzibilnost - kultisti so jih gledali znova in znova, vsakič, ko so prišli na spored. In da bi videli svoj kult, so bili voljni stati v dolgi vrsti - ure, če je bilo treba. In ko so tako čakali na ruski Solaris, ki ga je leta 1972 posnel Andrej Tarkovski, so vedno po malem čakali tudi na Stanislawa Lema, poljskega sci-fi auteurja, ki se je rodil leta 1921 v Lvovu, bežal pred naciji in se potem namesto v zdravnika prelevil v futurističnega pisatelja, po čigar romanu je Tarkovski posnel svoj kult. Lema, ki je začel pisati takoj po koncu II. svetovne vojne (kasneje se je teh svojih zgodnjih del - recimo Bolnišnice transfiguracije, Astronavtov, Magellanovega oblaka - odrekel), je v globalnega avtorja prelevil prav Solaris, toda ne leta 1961, ko je bil objavljen, ampak na začetku sedemdesetih, ko je bil preveden v angleščino. Solaris ga je poslal v orbito - in ga tam tudi obdržal.

Kultne reči so običajno preproste, enostavne, elementarne - razlog več, da se zdijo potem kultistom bolj komplicirane od Hegla. In Solaris - oboje, film in roman - je taka kultna reč, pač zgodba o psihologu, Krisu Kelvinu, ki ga pošljejo na vesoljsko postajo, ki ždi zunaj sončnega sistema in na kateri se dogajajo čudne, bizarne, nenormalne reči: eden izmed astronavtov naredi samomor, drugemu se zmeša, tretji se je zaprl v svojo sobo in noče ven. In tako dalje. Kelvin ugotovi, da je kriv Solaris, skrivnostni, navidez mirni, idilični, pastoralni oceanski planet, pri katerem je parkirana vesoljska postaja. Solaris ljudi “kontrolira”, z njimi manipulira in jih spravlja ob um. Še več, Solaris ustvarja srhljive “obiskovalce” - kozmonavtom se začnejo namreč pod vplivom Solarisa prikazovati fantomi ljudi, ki so že umrli, fantomi ljudi, ki so jih izdali, prevarali, zatajili. Če bi na vesoljsko postajo namesto Kelvina poslali Ivana Cankarja, bi se mu začel prikazovati fantom njegove matere - Kelvinu se začne tako prikazovati le fantom njegove žene, ki je naredila samomor. Ergo: Solaris je zrcalo njegovih travm, spominov, strahov, tesnob, nevroz, slabe vesti. Na Solarisu ni nič, ali bolje rečeno - na Solarisu je le to, kar prineseš s sabo. A po drugi strani, Solaris je tako globoko v vesolju, da kozmonavtom ne preostane drugega, kot da se ukvarjajo s sabo, s svojimi biografijami in z vprašanji, na katera ni odgovora. Kaj pa naj tam počnejo? Vsakih 100.000 let mimo prileti kak komet. In to je verjetno vse. Jasno, Solaris je v resnici več kot le kolekcija vprašanj-na-katera-ni-odgovorov, toda ne v kakem metafizičnem, mističnem kaj-je-človek-v-primerjavi-z-večnostjo smislu, prej narobe - Solaris, mračni, hladni, opresivni planet, je metafora tistega kafkovsko-stalinističnega Velikega brata, ki pri ljudeh prebuja tako hud občutek krivde, da so pripravljeni priznati celo “delikte”, ki jih niso nikoli zagrešili. Nič ni bolj kreativnega od občutka krivde.

Lemov Solaris je inspiriral mnoge filme, recimo Sfero, Krvavo obzorje in celo eno izmed epizod TV serije Futurama, nedavno pa je doživel tudi ponovno ekranizacijo, okej, re-vizijo (z Georgeom Clooneyjem), v kateri je Steven Soderbergh zmiksal Tarkovskega in Kubricka. Ne brez razloga, heh. Kot veste, so Sovjeti in Američani v času hladne vojne stalno tekmovali v osvajanju vesolja - Američani so vedno takoj odgovorili na vsako sovjetsko izstrelitev. In obratno. Solaris je tako veljal le za sovjetski odgovor na Kubrickovo sci-fi epopejo 2001 - Odiseja v vesolju. Oba filma sta dolga, epska, počasna, brezkompromisno razvlečena in vizualno inventivna sci-fija, oba sta psihedelična, halucinantna, hipnotično pretenciozna in filozofsko potepinska, oba sta tehnofobična, oba se dogajata na vesoljski postaji, oba sta morasto senzualna, oba se trudita, da bi bila pomembna, v obeh kozmonavti iščejo kontakt, v obeh je vesolje le nadaljevanje Zemlje, oba izgledata kot obdukcija zadnjega dneva na Zemlji in v obeh junakom v glave stopi planet, toda problem je v tem, da je bil Solaris objavljen davno pred Kubrickovim filmom in Clarkovim romanom. Okej, boste rekli, toda Clarkov roman je bil v resnici le predelava njegove novele “The Sentinel”, ki jo je objavil davno pred Solarisom (1948). Drži, toda v tej noveli ni “filozofskih” tem, ki jih najdete kasneje v Clarkovem romanu - in kot rečeno, Clarkov roman, poln Lemovih tem, je prišel po Lemovem Solarisu. Rekli bi lahko torej kvečjemu obratno: Odiseja v vesolju je bila odgovor na Lemov Solaris.

To hladno vojno pa lahko še malce zapletemo. Tarkovski je Odisejo videl tik pred začetkom snemanja Solarisa - in ni mu bila všeč. Zdela se mu je “hladna in sterilna”. Lemu po drugi strani ni bila všeč filmska verzija Solarisa - zdela se mu je preveč snobovska. In razvlečena, polna dolgih, letargičnih, "transcendentalnih", nemih kadrov. Toda hej, prav ti kadri fanom omogočajo, da se počutijo kot kozmonavti v vesolju. Solaris jim omogoči, da izrečejo to, kar Tarkovski pokaže. Lemov Solaris je bil ustvarjen za film. Tarkovski je dejstvo, da se v filmu zelo dolgo nič ne zgodi, napol v šali pripisal svojemu izogibanju sovjetski cenzuri, češ če je film počasen, dolgočasen in razvlečen, potem cenzorji zaspijo - ali pa preprosto vstanejo in še pred koncem odidejo. S tem je kakopak zapihal na dušo zahodnim kritikom, ki so na vzhodnoevropske pisce sci-fi literature a la Lem, Josef Nesvadba in brata Strugacki gledali zviška, okej, pokroviteljsko, češ saj je prav, da tudi komunisti pišejo sci-fi romane, toda treba je vedeti, da jih pišejo le zato, da bi se izognili cenzuri - ker dogajanje oz. svoje obračune s totalitarnim, brezdušnim, komunističim, represivnim režimom “ezopsko” postavijo v prihodnost ali pa na oddaljene planete, jih cenzorji pustijo pri miru. Kot da komunistični cenzorji niso bili specialisti za branje med vrsticami - o tem, da v filmih in tekstih dobiš le to, kar prineseš s sabo, bi lahko pisali knjige. In kot da so zahodni, h'woodski filmarji tedaj počeli kaj drugega: recimo v petdesetih, v času makartizma in najhujše protikomunistične histerije, so se redno zatekali k “ezopskemu” jeziku sci-fija, hočem reči, svoje obračune z ameriško verzijo totalitarizma - ee, “totalitarizma s človeškim obrazom” - so morali “ezopsko” postavljati v prihodnost ali pa na oddaljene planete, če niso hoteli, da jih razglasijo za komuniste, izdajalce in protiameriške elemente. Če bi Hollywood v petdesetih posnel pacifistični film, ki bi skušal publiki pokazati, da so tudi komunisti ljudje, da je hladna vojna nesmiselna in da je treba prenehati z oboroževalno tekmo, bi ga križali, raztrgali in vrgli psom. Ker pa Hollywood ni hotel biti križan, raztrgan in vržen psom, je vsa ta sporočila raje preselil v sci-fi filme, recimo v Dan, ko bo obstala Zemlja (1951). To ni bil ne prvi ne zadnji h'woodski pacifistični film, ki je potreboval prihodnost in tuje planete, da bi se izognil javnemu linču in cenzuri.

Vojna v ogledalu

Lem ni hotel biti James Bond sci-fija, kvečjemu njegov Kafka. Tako kot Philip K. Dick, kralj ameriškega sci-fija. No, Lem ni bil Philip K. Dick, toda Philip K. Dick je bil po malem Lem. Lem je res živel v totalitarnem režimu - Dick je mislil, da živi v totalitarnem režimu. V Ameriki, svoji domovini, je videl le prikrito obliko totalitarizma, kar potrjujejo tako njegovi mnogi romani kot njegova paranoidna, patološka biografija. Če bi Lem rekel, da je Poljska totalitarna, bi ga zaprli - ali pa hospitalizirali. Če bi Dick rekel, da je Amerika totalitarna, bi rekli, da je nor. Oba sta za svojo kritiko družbe, v kateri sta živela, potrebovala sci-fi, da bi se izognila norosti. Ko je torej Lem svoje “ezopske” alegorije komunističnega totalitarizma postavljal v prihodnost, na tuje planete in včasih tudi v Ameriko, je le Dicku čestital za objektivnost. In za znanstvenost, heh (in se leta 1983, ko je država stopnjevala teroriziranje “Solidarnosti”, preselil na Dunaj). Spomini iz kopalne kadi se dogajajo v ameriškem Skalnem gorovju, pod katerim se razteza Pentagon, zadnji birokratski blodnjak civilizacije - glavni junak, ki tava po njem, misli, da je na misiji, toda ne ve, na kakšni. Kot da bi hotel Lem reči: vse od Kafke dalje so imeli ljudje na obeh straneh železne zavese, na komunističnem vzhodu in kapitalističnem zahodu, identične probleme z brezosebno, brezdušno, brezčutno inertnostjo državnih aparatov. Fijasko - roman o nanomehaničnem vesoljskem orožju, ki se mu zmeša - je bil parodija oboroževalne tekme in predvsem “Vojne zvezd”, Reaganovega vesoljskega obrambnega ščita. Jasno, Lemov roman je bil tudi anticipacija neuspeha tega Reaganovega “projekta”.

Lemovi romani, v katerih se prerekajo umetna inteligenca, intergalaktična potovanja, eksotični planeti, humanoidni roboti s predolgim spominom, androidni kozmonavti, ki so izgubili um, evolucijska transcendenca, orjaške praznine, groteskne kreature, šifrirana sporočila iz vesolja, neologizmi a la “Holenbachov interval”, superračunalniki, divje špekulacije, polomije “racionalnega” načrtovanja, potovanja skozi čas, ki povzročajo katastrofe, prerokbe, ki izpolnjujejo same sebe, teksti, ki sproti upgradirajo sami sebe, napovedi WWW-ja, simpatiziranje s stroji in testni pilot Pirx, futuristični glas razuma, so Solarisi - zrcala, v katerih kapitalisti in komunisti drug drugega vidijo kot nekaj nečloveškega, pošastnega, robotskega, replikantskega. Zrcala, v katerih oboji, tako kapitalisti kot komunisti, izgubljajo človeškost - in bitko z norostjo. Kot kozmonavti v Solarisu. Simetrija med obema hladnovojnima ideološkima blokoma je izgledala kot Alice v ogledalu. V Vrnitvi z zvezd se kozmonavt vrne na Zemljo, ki se je med njegovo odsotnostjo povsem spremenila - režim je ljudi povsem umiril, tako da niso več sposobni agresivnosti, revolta, opozicije, disidentstva. V Futurološkem kongresu se Ijon Tihi, Lemov stalno razpadajoči lik, zbudi v rajski prihodnosti, kjer obstajajo le še užitki, ki pa so v resnici, podobno kot v Matrici, le stvar psihoaktivne “tabletke”, ločnice med umazano realnostjo in njeno “srečno” kopijo, med bedo vsakdanjega življenja in iluzijo. V Astronavtih, po katerih je bila posneta tudi slovita Tiha zvezda (1959, Kurt Maetzig), vzhodnonemško-poljski hit, ki je lansiral serijo socialističnih sci-fi epopej (Klic neba, Viharni planet, Potovanje na konec sveta), pa internacionalna ekspedicija na Veneri odkrije civilizacijo, ki je hotela z nuklearnim orožjem uničiti Zemljo, a je prej uničila sebe. Ni kaj, Lemovi planeti - planeti, na katerih morajo ljudje dihati pod vodo, na katerih so naravna števila le naravna protislovja, na katerih sta trpljenje in bolečina le simulaciji, na katerih so ljudje pošastni in roboti človeški, na katerih obstajajo le še virtualna bitja in le še virtualni stream - bi bili lahko “ezopske” transfiguracije Komunizma ali Kapitalizma.

Tarkovskega Solaris je izgledal kot sci-fi verzija Beckettove drame Čakajoč na Godota, kar pa naj vas ne zavede - že Lemov Solaris v resnici izgleda kot sci-fi parafraza drame Čakajoč na Godota. Tako kot drugi njegovi romani izgledajo kot sci-fi parafraze Gulliverjevih potovanj, Kandida in Calvinovih Qfwfq. In seveda, Ijon Tihi, igrivi, nonšalantni, pikareskni, absurdni, komični junak, bi lahko - tako kot “liki” iz Lemove Cyberiade - po galaksijah povsem mirno štopal z liki Douglasa Adamsa in z njimi tekmoval v kozmičnih replikah in divjem kampiranju. Lem se pač ni imel za sci-fi pisca, ampak bolj za meta-ironista v slogu Jorgeja Luisa Borgesa, navsezadnje, njegove Namišljene veličine so kolekcija uvodov v knjige, ki ne obstajajo (npr. knjiga o pišočih bakterijah, pa knjiga Dostojevskega, ki se je Dostojevski ni upal napisati ipd.), njegova Človeška minuta je katalog vsega, kar človeštvo naredi v eni minuti, njegov Popolni vakuum pa je kolekcija recenzij knjig, ki bodo šele napisane - in da ne bi bilo nič prepuščenega naključju, kolekcija vključuje tudi recenzijo, ki ostro razsuva Borgesovega imitatorja (hja, samega Lema, avtorja, ki piše o izmišljenih knjigah). Nič, Lem, za nekatere največji sci-fi avtor vseh časov, za nekatere največji evropski sci-fi avtor, za nekatere največji vzhodnoevropski sci-fi avtor, za mnoge sci-fi pisce pa le domišljavi, hitro zastareli narcis (hja, konkurenca ga ni prenašala), je hotel biti res meta - bil je pretenciozen, toda obenem tudi najboljši parodist svoje pretencioznosti. Oh, in literarne pretencioznosti nasploh. Toda obenem je tudi hudo datiran. Kot hladna vojna.