literatura / "Hrvati so narod z metlo v riti"

Ko sem brala vaš zadnji roman Ljubezen, elektrika, voda & telefon, sem bila presenečena nad tem, da lahko moški tako dobro pozna celo najperverznejše ženske zgodbe o moških, saj si ženske takšne zgodbe praviloma pripovedujejo le, kadar moških ni zraven. Kritika je knjigo označila za populistično pogrošno literaturo, t. i. ljubič.

Dejansko sem želel napisati prav ljubezenski roman, "ljubič", in o pisanju takšnih romanov nimam slabega mnenja, prej nasprotno, rekel bi, da so vse moje potrebe po kulturi zadovoljene s popom. V zadnjem času sem nehal brati knjige in gledati filme, v glavnem berem tisto, kar sem bral nekoč, in gledam filme, ki sem jih gledal že zdavnaj, a se mi še vedno zdijo vredni pozornosti. Še najbolj se me dotaknejo pop pesmi, ki so čustveno neposredne. Rad poslušam ljubezenske pesmi, sladkobne countryjevske balade in duha teh pesmi sem želel prenesti v književnost. Zdi se mi, da je književnost izgubila čustveno neposrednost, nič več ne zna brez okolišenja govoriti o človeških čustvih. Zelo sem si želel povedati ljubezensko zgodbo iz ženskega srca. Moški liki niso zapleteni, celo nekako preveč pričakovani so. Tisto, za kar se zadnji dve ali tri leta intenzivno zanimam in s čimer se bom tudi v prihodnje ukvarjal, na veliko grozo literarne kritike, je žensko doživljanje ljubezni in spolnosti. Vedno mi zelo laska, če od kake ženske slišim, da mi je uspelo "ujeti" ženski um, da ženska dejansko razmišlja natančno tako. K temu, da sem začel premišljevati o teh stvareh, so me spodbudile ostre in pohotne ljubezenske pesmi Lucy an the Williams.