Kultura / Propad rimskega cesarstva

Petdeseta in šestdeseseta so bila nora na zgodovinske spektakle. To je bil čas, ko je William Wyler posnel Ben-Hura, Cecil B. DeMille Deset zapovedi, David Lean Lawrencea Arabskega, Joseph L. Mankiewicz Kleopatro, Stanley Kubrick Spartaka, Robert Aldrich pa Sodomo in Gomoro. V Italiji so tedaj množično snemali peplume, v katerih so se rolali nadjunaki, mišice, bitke, parade, banketi, orgije, čutni plesi, krute vampice, osvajanja, groteskne misije, naravne katastrofe, centuriji, mistične sile, maščevanja, levi, sužnji, pošasti, kolosi in judeo-krščanska morala v grško-rimskem kostumu. Jasno, to je bil tudi čas, ko je Anthony Mann, h'woodski kolos, do tedaj znan predvsem po vesternih z Jamesom Stewartom, posnel El Cida in Propad rimskega cesarstva (The Fall of the Roman Empire, 1964). Propad rimskega cesarstva, ki ga je produciral Samuel Bronston, mojster mamutskih produkcij (El Cid, 55 dni v Pekingu, Kralj kraljev), je skoraj triurni epos, de facto Gladiator pred Gladiatorjem. Rimski cesar Mark Avrelij (Alec Guinness) je v zadnjih vzdihljajih svoje vladavine - utrujen je in počasi se pripravlja, da bo cesarsko palačo prepustil nekomu drugemu, toda ne svojemu nestrpnemu, mračnemu sinu Komodosu (Christopher Plummer), ampak umnemu, neustrašnemu, heroičnemu Liviju (Stephen Boyd), ki kani Imperij spet spremeniti v Republiko - kar je za oba pogubno.