Slabi se imajo najbolje

V čem je največji paradoks Da Vincijeve šifre? Zelo preprosto: v romanu rožljajo s "skrivnostjo", ki da je tako huda in tako šokantna, da bi - če bi jo kdo razkril - zamajala temelje človeštva, spremenila Zgodovino in zrušila Vatikan, toda Vatikan se ni zrušil, pa četudi je "skrivnost" zdaj razkrita, tako da jo pozna cel svet. A po drugi strani, film je tako dolgočasen, da bo težko koga spreobrnil ali pa zrušil. Kar nas pripelje do vprašanja št. 1: kako to, da so po tako atraktivnem in intrigantnem romanu posneli tako dolgočasen film? Še celo Louvre, ki so ga res posneli v Louvru, izgleda le kot kaka galerija iz stranske ulice - čisti dolgčas. Vprašanje št. 2: zakaj je tako dolgočasen film videlo že toliko ljudi? Stal je 125 milijonov dolarjev, prvi vikend pa jih je širom sveta pridelal 232 milijonov, kar je drugi najboljši rezultat vseh časov - boljši globalni otvoritveni vikend je imela le zadnja Vojna zvezd (254 milijonov). Zunaj Amerike je prvi vikend pridelal 155 milijonov, kar je najboljši rezultat vseh časov - v Ameriki je imel dvanajsti najboljši otvoritveni vikend. V mnogih deželah je zrušil rekorde otvoritvenih vikendov. Praktično povsod, kjer je štartal, je bil hit št. 1. In to premočno. Štartal pa je res praktično povsod, tudi na Kitajskem. Le zakaj ne - hkrati je štartal na 12.000 platnih, tako da pirati niso prišli do izraza. Kritiki tudi ne - filma, ki je bil top secret, jim namreč izjemoma niso pokazali pred premiero, tako da ga niso mogli vnaprej "ubiti" (da bi bilo vse pod kontrolo, so televizije o tem, kaj si mislijo o Šifri, spraševale gledalce, ne pa kritike). In seveda, pri nas je Šifro prvi vikend - na štirinajstih platnih - videlo 36.477 ljudi. Bolje od Šifre, ki bo zelo kmalu dobila dve nadaljevanji (prvega bodo posneli po Angelih in demonih, drugega pa po romanu, ki ga Dan Brown šele piše), sta pri nas štartala le tretji Gospodar prstanov in Troja.

Zakaj je torej tako dolgočasen film videlo toliko ljudi? Zakaj se ima slab film najbolje? Na nekaj razlogov smo naleteli že spotoma (ker je širom sveta štartal hkrati, ker je štartal na 12.000 platnih, ker so s tem piratom zožili manevrski prostor, ker globalizacija funkcionira, ker so ga skrili pred kritiki ipd.), toda pomembnejši je kakopak tale: film je bil predprodan. Spomnite se le vseh tistih knjig in dokumentarcev, ki so roman Da Vincijeva šifra razbijali ali pa pojasnjevali. Spomnite se vseh tistih knjig, ki so ga dopolnjevale (o Leonardu, o Mariji Magdaleni, o gnostikih, o Opusu dei, o sionskem priorstvu, o Judovem evangeliju ipd.). Spomnite se vseh tistih knjig, ki so ga parodirale ("hujšajmo z Da Vincijevo šifro", roman The Da Vinci Mole, ki ga pilotira Hank Thomas, heh). Spomnite se vseh debat, polemik, protestov in sodnega procesa, ki jih je sprožil. Spomnite se vseh škofov, ki so pozivali k bojkotu. In spomnite se, kako je postal najljubši roman tistih, ki ne berejo. Točno, noben film ni bil še tako zelo predprodan. Vsi so ga reklamirali - tudi tisti, ki so ga kamenjali. Vsi so delali zanj. In vsi so se ga zavedali. Film je imel ob prihodu na trg praktično stoodstotno prepoznavnost, kar je sen vsakega marketingarja. Vsi so ga torej čakali - kot ponovni prihod Jezusa Kristusa.

Tajvan naj bi udaril tajfun, a je tik pred premiero Da Vincijeve šifre spremenil smer. Ni čudno, heh: roman je svet tako obsedel (50 milijonov prodanih izvodov, vrste v knjižnicah), da je dobil status "svete knjige" - in film se romanu prikloni, brez distance, smrtno resno, svečano, kot da oznanja "sveto knjigo". Še več, film izgleda tako, kot da imitira duha pridige. Je pa tudi res, da film ne pravi: Vere je konec! Ampak: Verujete v napačnega človeka! Verovati bi morali v Marijo Magdaleno! Plus: ni seksa. Kar pomeni, da je to film za publiko, ki lažje sprejema nasilje kot seks - zlasti mučeniško nasilje, okej, kri, ki se preliva za vero. Saj veste, sadistično nasilje v Trpljenju Jezusa Kristusa se je zdelo konzervativni publiki sprejemljivo. In res, če hočete razumeti, zakaj je Šifra tak hit, morate le pogledati, kateri filmi so bili zadnja leta najbolj gledani - točno, Harryji Potterji, Gospodarji prstanov, Matrice, Troja in Trpljenje Jezusa Kristusa, potemtakem filmi, ki se dogajajo v globoki preteklosti ali pa v predmodernih paralelnih svetovih, filmi, ki iščejo izgubljeno vero, razsvetljenje in "pravo pot" (s pomočjo magičnega prstana in poganskih čarovnij, z vrnitvijo k fundamentom Nove zaveze ipd.), filmi, ki ne zaupajo modernim inštitucijam, oblasti, uradnim religijam. In če pomislite na Matrice - filmi, ki ne verjamejo realnosti. To, kar v Matricah predstavljajo kot realnost, je le fabrikacija - tako kot zgodba o Jezusu Kristusu.

Nehajte z gladovno stavko!

In kako to, da so po tako atraktivnem romanu posneli tako dolgočasen film? Za začetek, težko boste našli manj subtilen film - Šifra je film, ki zruši svetovni rekord v nesubtilnosti. Recimo: kako veste, kdo je bad guy? Okej, za Silasa, "fantoma noči", pompoznega albina, ki ga igra Paul Bettany, takoj veste, da je bad guy - ker ubija, ker je član zarotniškega Opusa Dei, ker se stalno mučeniško biča, muči in maliči, ker hoče postati Jezus Kristus, ker hoče pobiti vse, ki Biblije ne razumejo dobesedno, ker je bled kot smrt, ker kaže rit in ker je fanatični, "poduhovljeni" menih, okrog pa skače z mobilnim telefonom. Ni kaj, Silas je telefonski imenik negativnosti - tako je očiten, da se zdi negativec celo negativcem. A po drugi strani: kako že vnaprej veste, da je bad guy tudi sir Leigh Teabing, ki ga igra sir Ian McKellen, britanski ekspert za sveti Gral, krščansko mitologijo, koncil v Nikeji, Leonardovo Zadnjo večerjo, trpljenje Marije Magdalene in "sveto ženskost"? Zelo preprosto: sir Teabing kadi. In da ne bo kakega nesporazuma: sir Teabing je edini, ki v tem filmu kadi. Jasno, si reče gledalec: ker kadi, je bad guy! V resnici je tako nesubtilno očiten kot Silas. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je to nespoštljivo o Iana McKellena, sijajnega britanskega gledališkega igralca z vrhunsko west-endovsko, šekspirjansko dikcijo, še toliko bolj, ker so ga angažirali prav zaradi njegove vrhunske, brezhibne, retorično kirurške dikcije - najbolj intrigantni, najbolj udarni in najbolj zapleteni del "velike skrivnosti" in "največje zarote vseh časov" je moral pač zrecitirati nekdo, ki recitiranje obvlada. Nekdo, ki je to razložil tako, da je vsem jasno, v čem je štos. Nekdo, ki je šolsko prepričljiv in razumljiv.

Toda film ne zruši le svetovnega rekorda v nesubtilnosti, ampak tudi svetovni rekord v politični korektnosti... ee, politični pohlevnosti. Kot veste, je katoliška organizacija Opus dei stokala, da jo Brownov roman napada, žali in blati, da jo prikazuje kot zarotnico in negativko, kot mračno silo, kot najhujše zlo - jasno, tudi v filmu so videli le napad na Opus dei. Predstavniki Opusa dei so celo svarili, da ima karikiranje Opusa dei tako težo kot dansko karikiranje Mohameda. No, vsa histerija je bila nepotrebna. In mimogrede: tudi tiste organizacije, ki so filmu očitale, da žali albine, so se razburjale brez razloga. Silas namreč v resnici ne izgleda niti kot albin - niti kot Opus dei. Če malce bolje pogledate, izgleda le kot remix treh generičnih negativcev zahodne civilizacije in zahodne popkulture - vampirja, džankija in fundamentalista. Njegov obraz izgleda kot mikrovalovna, multipleksna replika obraza Klausa Kinskega, "fantoma noči" iz Herzogove vampirske klasike Nosferatu - ko ga zgrabita sveta jeza in sveta žeja, čakate le še na to, da mu bodo zrasli zobje. In občutek imate, da se njegovi zobje komaj zadržujejo. Njegov nosferatujevski obraz pa potegne tudi na obraz bledega, izžetega džankija, ki so mu igle posrkale vso kri, še več, če hočete dobro filmsko asociacijo: Silasov obraz je po malem podoben obrazu onega tipa, ki ga svetopisemski križar John Doe v trilerju Sedem dobesedno izstrada in izsesa - pri "življenju" ga ohranja le še z iglo. A kot rečeno, Silas je tudi brezkompromisni varuh Biblije, vernik, ki Biblijo razume dobesedno in ki ne trpi nobenega drugega branja Biblije - vse, ki Biblijo berejo drugače, čaka njegova verzija božjega srda.

Hja, Silas je tipični fundamentalist - verski fanatik, ki okrog skače s pištolo in mobilnim telefonom. Ko se bosta Amerika in Hollywood še malce bolj sprostila, bodo tipi a la Silas v filmih ugrabljali potniška letala in razstreljevali ameriške kulturno-zgodovinske znamenitosti. Na začetku filma bi moral stati napis: Vsaka podobnost z literarnim Silasom - živim ali mrtvim - je zgolj naključna. Filmski Silas - resda edini v filmu, ki žari od strasti in ki res gara (in resda bolj reklama kot antireklama za Opus dei) - je le produkt bušizma in popkulture, ki sta po 11. septembru izrisala nov profil globalnega terorista. In film zelo pazi, da bi bil globalen, da bi bil torej globalno sprejemljiv, saj veste, da bi bil prikaziljiv na vseh koncih sveta (ee, na vseh trgih), zato tudi zelo pazi, da ne bi koga preveč užalil. Okej, rekli boste: kaj pa Vatikan - in kristjani? Mar ni res, da roman trdi, da je bil Jezus Kristus le navaden smrtnik, da ni bil samski, da je bil poročen z Marijo Magdaleno, da je imel otroka, da je svojo cerkev po smrti prepustil Mariji Magdaleni, da kristjani verujejo v napačno sveto bitje in da jim je Vatikan vse to zarotniško prikril? Vsekakor, vse to ostane tudi v filmu. Ne more biti drugače - brez tega ni filma, brez tega ni Da Vincijeve šifre. Toda ironija je v tem, da film vso to "herezijo" amortizira.

Kako? Oh, dovolj je, da se vprašate: ali oba kriptologa, Robert Langdon in Sophie Neveu, verjameta vsemu temu, kar slišita - ali verjameta vsem tem "šokantnim", "prelomnim" razkritjem? Še bolje: ali temu verjameta Tom Hanks in Audrey Tautou, ki ju igrata? In prav tu je trik: Hanks in Tautoujeva ne kažeta nobenih emocionalnih znakov, da tej šokantni, heretični, tektonski, ojdipski reviziji "največje zgodbe vseh časov" verjameta. Prej narobe - nobenega entuziazma ne kažeta, nobene strasti, nobene vznemirjenosti, nobene orgazmične napetosti. Odkritja ju ne navdihnejo. Tako nezainteresirane, tako distancirane, tako apatične, tako nezačinjene, tako brezbarvne in tako posušene igre zlepa ne boste videli. In pomislite: parkirana sta v žrelu prave, resnične, do sedaj prikrite Zgodovine, sredi presenetljivih odkritij, ki naj bi dosedanjo zgodovino povsem spremenila! Toda ne pustita, da bi ju preveč "zaneslo". Hanks je robotsko blank, daleč od "Indiane Jonesa kriptologije", ki ga je obetal roman - nič, očitno so mu rekli, da naj bo čim bolj dolgočasen, če hoče izgledati kot intelektualec. Audrey Tautou, francoska diva (Amelie, Zelo dolga zaroka), pa se ves čas trudi le, da bi zadela angleščino, tako da za nianse nima časa. Z eno besedo: vtis je, da temu, kar govorita, tudi sama ne verjameta. Kot da sta roman prebrala in se z njim ne strinjata - vsaj ne čisto povsem, heh. Kot da skušata kontrirati rdeči niti filma. Kot da skušata biti "glas razuma" in protiutež temu, kar njuna lika "razkrivata". Kot da ju je strah, kaj bodo rekli Vatikan in verniki. Kot da skuša film Vatikanu in vernikom reči: vidite, brez panike, še celo glavna igralca se distancirata od te "fikcije". Ni čudno, da je Hanks pred premiero - ob škofovskih pozivih k bojkotu filma - stalno poudarjal, da gre le za entertainment, le za fikcijo. Je rekel, da je tudi Biblija le fikcija? Ne. Vidite, še celo pedofilija je Vatikanu bolj škodila kot Da Vincijeva šifra. Tisti, ki ste začeli iz protesta gladovno stavkati, takoj nehajte, prihodnjič pa si najprej poglejte film!

In iskreno rečeno, ne bi nas smelo presenetiti, če bodo najbolj lunatični teoretiki zarot zdaj oznanili, da sta Dan Brown in Hollywood v resnici le agenta Vatikana. Da delata za Vatikan. Da sta torej s tem, ko sta "resnično" zgodbo o Mariji Magdaleni, ki so jo v knjigi Sveta kri in sveti Gral razodeli Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln in ki so jo potem posvojili mnogi internetni konspirologi, spremenila v fikcijo, samo resnico kompromitirala. Pač po analogiji z ono veliko teorijo teorij zarot: da Hollywood snema filme o zunajzemeljskih bitjih le zato, da bi ljudje mislili, da so zunajzemeljska bitja nekaj fiktivnega. Ali bolje rečeno: Brown in Hollywood sta eksplozivno zgodbo o Mariji Magdaleni v fikcijo, v roman in film, spremenila le zato, da je nihče več ne bi jemal resno in da bi v njej vsi videli le še fikcijo, izmišljotino, teorijo zarote, entertainment. Saj veste, da ne bi slučajno zdaj, ko se Evropa združuje in ko dobiva krščanske korenine, kaka država - recimo Francija ali pa Britanija - iz žepa potegnila svojega svetega Grala, svojega dediča Jezusa Kristusa... ee, novega krščanskega kralja.