Tipični Evropejci

Ko kdo reče Evropejec, si Slovenec predstavlja belca s krščanskimi temelji. Belca, ki ga ljubijo Bog, država in dom. Belca, ki je imel srečo, da se je rodil na teritoriju EU, kjer ni odurne revščine, slumov in vojn. Belca, ki uživa v blaginji, socialni varnosti, demokraciji in večnem miru. Belca, ki stoji na soncu. Kar je seveda le iluzija. II. festival evropskega filma, ki se je z Loachevim filmom Veter, ki strese ječmen, zmagovalcem zadnjega Cannesa, začel v četrtek in bo na različnih primorskih lokacijah - v portoroškem Avditoriju, piranskem Tartinijevem gledališču in novogoriškem Kulturnem domu - trajal do 30. junija, bo namreč jasno in razločno pokazal, da tipični Evropejci ne stojijo na soncu, ampak v senci. Polni so brazgotin, ki so jim jih pustili slumi, revščina in vojne. Bog in država jih ne ljubita. Prej narobe, tako so zavrženi, izrinjeni in deklasirani, da jim je povsem vseeno, kje živijo - v demokraciji ali pa totalitarizmu. Itak imajo verjetno občutek, da živijo v totalitarizmu. Čas je, da spoznate nekaj tipičnih Evropejcev in nekaj tipičnih Evropejk.

Tipični Evropejec št. 1: Saimir, albanski najstnik, glavni junak istoimenskega italijanskega filma. Ne, Saimir ne živi v Italiji, ampak v Italiji. Tja je imigriral z očetom in mamo, toda mama jima je potem ušla. Oče in sin sta malo, ilegalno "podjetje", ki šverca begunce in druge imigrante - pričakata jih na obali, jih prevzameta, odžejata in nahranita, potem pa jih s tovornjakom odpeljeta do naslednje postaje. Jasno, Saimir to počne z odporom - za razliko od očeta, ki to počne zato, ker so opcije na trgu pičle. Zahod ni ravno božji dar. Živita pod radarjem, v paralelnem svetu, v prekršku, toda brez greha - evropskemu gospodarstvu namreč dobavljata poceni delovno silo. Evropska unija obsoja trgovanje z ljudmi, ne pa tudi trgovanja s poceni delovno silo, ki je strup za stroške in afrodiziak za profite.

Tipični Evropejec št. 2: Krimo, glavni junak francoske Igre izmikanja in sreče. Krimo, sin imigrantov iz saharske Afrike, je turbulentni najstnik iz pariškega predmestja, iz enega izmed tistih tipičnih stanovanjskih kompleksov, ki jih je država postavila, potem pa zapustila, zavrgla in getoizirala, s čimer je imigrante - in podobne deklasirance - ločila od krasnega, srečnega, belega srednjega razreda. Ta socialna, kulturna in rasna ločnica pa je tako huda, da se lahko Krimo blondinki, ki jo peca, približa le na silo, ker mu pač trik - infiltracija v šolsko postavitev Marivauxovega štikla Igra izmikanja in sreče - spodleti. Po njegovi dikciji in njegovem akcentu vsi takoj vedo, da ni "pravi" Francoz. Zdaj lažje razumete, zakaj je gorelo pariško predmestje. Hej, poglejte si Fante z ulice, če mislite, da je v Hackneyju, londonskem slumu, kaj bolje.

Tipična Evropejka št. 1: Yasmin, britanska muslimanka, glavna junakinja istoimenskega britanskega filma. Yasmin živi in dela - okej, tezgari ("delavka meseca"!) - nekje na severu Anglije, kjer doma ždi v muslimanski opravi, ko krene v službo, pa zdrsne v zahodna oblačila. Čeprav je ujeta v aranžiran zakon, skuša biti moderna, zahodna, evropska ženska, toda potem se zgodi 11. september: Bush in Blair začneta panično vreščati in pozivati h "križarskemu pohodu", Britanijo preplavi val islamofobije, v stanovanje, v katerem živi Yasmin, vdrejo protiteroristični komandosi in odpeljejo njenega moža, ki ga potem internirajo. Njen poskus integracije, njeno iskanje "evropskega sna" ubije "vojna proti terorju", nova percepcija muslimanov, ki pa je v resnici le ekscesna verzija prejšnje percepcije muslimanov - "vojna proti terorju" vse latentne protimuslimanske predsodke, rasistične napetosti in ksenofobične nestrpnosti, ki na Zahodu že obstajajo, le okrepi in poudari. Yasmin se vrne v "džihadski" kliše - pa ne zato, ker bi hotela, ampak zato, ker ji Evropa druge možnosti ne daje. Hej, poglejte si španskega Volka, če mislite, da je v Baskiji kaj bolje.

Tipična Evropejka št. 2: Zulema, dominikansko dekle, glavna junakinja španskega filma Princesi. Točno, Zulema ne živi v Dominikanski republiki, ampak v Španiji, kjer se preživlja kot prostitutka, da bi preživela svojega 5-letnega sina, ki je ostal v Dominikanski republiki. Uradnim osebam ga potegne brezplačno - saj veste, samo da je ne prijavijo in izženejo. In lahko je vesela, če je po orgazmu ne pretepejo. Evropski patriarhat, ki uživa v podrejanju in brutaliziranju žensk, pač ne more iz svoje kože - in ko nabaše na imigrantko, postane le še bolj "kreativen". Če bi jo vrgli v bikoborsko areno, bi Evropejci navijali za bika. Njena prijateljica, španska prostitutka, dahne: "Živimo zato, ker nekdo misli na nas!" Šur, Bog - in očitno je zelo potreben. Hej, poglejte si Sina vlačuge, če mislite, da je v Avstriji kaj drugače.

Ni kaj, imigranti so kri Evropske unije - in sol evropskega filma. Kar vas pripelje do vprašanja: kaj pa pravi, avtohtoni, beli Evropejci? Če jim pogledate v možgane, lahko hitro opazite, da imajo hude probleme, predvsem sami s sabo - s svojo identiteto. V Nogometni tovarni imate navijače Chelseaja, ki med tednom tezgarijo, za vikend pa mutirajo v dementne nihiliste. V Obglavljenju, ki ga je posnel legendarni Costa-Gavras, imate agoničnega brezposelnega Francoza, ki skrivaj pobija kandidate za "njegovo" delovno mesto - avtohtoni evropski psycho. In ko smo že pri krizi evropske identitete: v Nekakšni Ameriki se Madžar obnaša kot Američan, v Spremembah se Poljaki obnašajo kot Bergmanovi Švedi, v Strahlu se švicarski policaj obnaša kot Dirty Harry, v Visokih stavah se mora povsem sekularizirani, hazarderski nemški jud vrniti k judovski veri, če hoče podedovati materin zaklad, v Jutrišnjem vremenu pa se mož - sicer Poljak - po sedemnajstih letih iz samostana vrne v realni, spremenjeni, postsocialistični, panevropski svet, ki se mu zdi kot remix atomske bombe in gulaga. Imigranti stalno izgubljajo otroke, toda najbolj hudo je, ko otroka izgubi avtohtoni Evropejec, recimo v nemških Prikaznih ali pa v švicarski Dolgi zimi brez ognja - žalovanju, melanholiji in samopomilovanju ni ne konca ne kraja. To, da so do tako "globokega" čustvovanja v evropskih filmih upravičeni le avtohtoni Evropejci, pove vse o evropskem filmu. O avtohtonih Evropejcih pa vse pove Očetovstvo, v katerem Nizozemec ugotovi, da je neploden - da je torej njegova sperma fuč. In to od rojstva. Kako? Saj imam otroka? Imaš ga, mu pojasni zdravnik, toda ni tvoj. Nizozemec potem detektivsko raziskuje, kdo je zaplodil "njegovega" otroka - na koncu se izkaže, da mu ga je zaplodil njegov avtohtoni oče. Vidite, avtohtoni Evropejci so res bratje.