Vrtec na obisku

Kaj naredite, če vam uspe od Evropske skupnosti pridobiti precejšnja finančna sredstva? Seveda - festival. Ambiciozen projekt so si zamislili francoski organizatorji prvega Europavoxa; imeli so veličasten namen skupaj spraviti organizatorje koncertov, predstavnike založb, glasbene novinarje in mlade predstavnike petindvajsetih evropskih držav, da bi si teden dni izmenjevali izkušnje, navezovali osebne stike in vzpostavljali poslovne vezi. Na enotedenskem festivalu naj bi se hkrati predstavila še najboljša evropska alternativa različnih glasbenih slogov od elektra, roka in urbane godbe do svetovne muzike. Bistvo in jedro projekta sta bila vseeno predvsem druženje mladih Evropejcev, ki so "zadeli" brezplačne počitnice z letalskim prevozom in bivanjem v hotelu ter pripravljen glasbeni program sredi Francije v Clermont-Ferrandu. Organizatorji so sicer že vnaprej povedali, da jim gre bolj za uresničitev želje, da bi o Evropi govorili drugače, ne samo prek ekonomije, temveč tudi prek kulture, in da se bo na samem festivalu materializirala evropska kulturna identiteta, ampak nazadnje so bile vse njihove velikanske ambicije dejansko videti kot en velik (z)mešan vseevropski žur.

Ni čisto opredeljivo, kakšno vseevropsko kulturno izkušnjo so hoteli spodbuditi organizatorji festivala, ko so si zamislili enotedensko druženje glasbenih ambasadorjev držav Evropske unije, ampak v praksi se je seveda vse skupaj končalo na velikem partiju, ki je trajal od torka do ponedeljka, od jutra do naslednjega jutra. Druženje ob uživanju stimulansov se je začelo že med vožnjo z vlakom od pariškega letališča Charles de Gaulle do središča mesta. Kdo drug kot finski predstavniki so že navsezgodaj zjutraj odprli steklenico svoje znane vodke in novačili kandidate za požirek: "Kdo bo pil z nami?" Tako so preskušali, kdo bo primeren sparing partner za skupno preživljanje tedna dni. Med dveurno vožnjo do prizorišča festivala so nekateri ambasadorji navezali že tako pristne stike, da so na vprašanja množice novinarjev izza televizijskih kamer, ali se počutijo kaj evropsko, odgovarjali kot Janne: "Prav malo me briga za Evropo ali za katero koli drugo državno pripadnost. S temi mladimi tukaj, iz vseh držav, imam več skupnega kot z marsikom na Finskem." V praksi so demonstrirali globalni učinek interneta, zaradi katerega ni več pomembno, od kod prihajaš. Zelo hitro so se vsi spoprijateljili glede na glasbeno ali družbenonazorsko pripadnost. V tem smislu je organizatorjem uspelo uresničiti temeljni namen festivala, izmenjevanje izkušenj, vendar ne takšnih, kot so si sami zamislili. Takoj se je izoblikovala velika skupina, ki je tako ali drugače izmenjevala predvsem pivske izkušnje, kar se je navadno končalo ob petih zjutraj po festivalu z bučnim hotelskim žurom. Res je, da se je med zabavo razpravljalo tudi o glasbi in širjenju glasbenih okusov z novimi bendi iz drugih glasbenih okolij. Pogovori so potekali v slogu: "Preden gremo domov, si izmenjava e-naslove in ti bom poslal linke, kjer lahko zastonj davnlovdaš posnetke." Vseeno je bilo največ izmenjanih izkušenj na žuru v zvezi s tem, kaj in koliko se popije v kateri izmed evropskih držav. Podobno si je dan zapolnila kadilska festivalska sekcija, ki se je izoblikovala že prvi dan s skupinskim iskanjem koga, ki bi prodal vsaj za kakšen džojnt. Seveda ni bilo treba dolgo iskati, saj je Francija preplavljena z nekakovostnim maroškim hašišem. Med kajenjem so se izmenjevale predvsem izkušnje s politiko nacionalnih držav do drog in glede edine možne rešitve tega vprašanja med mladimi Evropejci ni bilo nikakršnih razlik v mnenjih. Droge bi morali legalizirati. Poljska država je rigorozna: "Pri nas greš, če te drugič dobijo z džojntom, sedet za tri leta, če pa pri tebi najdejo konopljo v treh paketkih in te imajo zato za dilerja, greš lahko sedet tudi za osem let. Vseeno vsi kadijo. Večinoma iz vodnih pip, ki jih nosijo vsepovsod s sabo. Iz papirčkov kadijo samo VIP-osebe." Finci bolj trepetajo zaradi visoke globe: "Zaradi tega vsi kadimo večinoma doma, ne v klubih." Španci nimajo večjih težav: "V večjih mestih, zadnje čase pa tudi v manjših, ni težav. Policisti izvajajo nekakšno politiko tolerance." Nizozemci pa bi najraje videli, da bi k njim prihajalo manj hašišarskih turistov: "Sam sploh ne kadim več, raje pijem ..."

Pri izmenjevanju pogledov in izkušenj so torej prevladovale praktične, vsakdanje zadeve, ki bodo prišle še kdaj prav. "Na Poljskem je prepovedano pisanje grafitov in skejtanje. Za to greš lahko v zapor." Ni se govorilo o veliki skupni evropski politiki oziroma negovanju velikega evropskega kulturnega duha. Nacionalnosti sicer ni nihče poudarjal, a nazadnje so se vsi bolj poznali po tem, iz katerih držav prihajajo, kot po imenih, saj je bilo teh preveč, da bi si jih v enem tednu zapomnili. Čeprav je šlo za generacijo, vzgojeno v globalni vasi, so med festivalom vseeno prišli na dan tudi stereotipi iz vsake države, kot je ta, da so bili recimo Finci najbolj pijani, Angleži najbolj naduti, Italijani najbolj jezikavi ipd. Slovenci so se v tej mešanici narodov izkazali kot odprti, saj lahko navežejo stike z vsemi. Enkrat za spremembo tudi ni bilo treba razlagati, kje je Slovenija in da to ni Slovaška, saj imajo očitno mladi glede tega razčiščene pojme oziroma so bolj izobraženi od starejših evropskih kolegov. Sploh ni bilo nikakršnih težav pri sporazumevanju, saj prav vsi govorijo angleško, jezik interneta. Vsi poslušajo podobno glasbo. Vsi imajo podobne težave v ljubezni. In vsi so z nestrpnostjo pričakovali svetovno prvenstvo v nogometu, ki jih je toliko zaposlilo, da so morali vsak dan na travi pred festivalsko dvorano pripraviti turnir narodov. Navadno Skandinavija proti celinski Evropi, pač tistemu njenemu delu, ki se mu je dalo poditi po travniku za žogo.

Uradni del

Čeprav je imel festival, zaradi denarja iz Evropske unije in dobro zastavljenega načrta, možnost, da res združi najinovativnejše mlade evropske glasbenike in ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo, je zaradi izbire napačnih ljudi nekako zvodenel. Založbe očitno niso bile prave, da bi na kraju samem podpisovale pogodbe z glasbeniki, ki so bili na razpolago. Organizatorji glasbenih prireditev se niso dogovarjali za koncerte, bendi pa ne za nastope. Tudi ambasadorji, predstavniki vseh evropskih držav, niso bili vsi zagreti za takšno glasbo ali glasbo nasploh. Mogoče je krivo to, da so po štiri predstavnike, dve ženski in dva moška, iz petindvajsetih držav izbirali prek natečajev v medijih. Nekateri izbrani glasbeni mediji iz nekaterih držav so bili pač bolj najstniško naravnani in so zato izbrali temu primerne predstavnike. Tudi iz razstave naslovnic vseh medijev, med katerimi je izstopala Mladinina naslovnica, Lavričev rimejk francoske revolucije, se je dalo razbrati, da gre za večinoma povprečne evropske glasbene medije ali pa imamo mi drugačen pogled na alter kot večina Evropejcev. To je nekako dokazala tudi slovenska odprava, ki je na mednarodnem prizorišču še najuspešneje delovala. Tako je bil edini konkretni dogovor festivala dogovor o nastopu eksperimentalno-darkerske skupine Kafka na festivalu v Sevnici, tudi med bendi si je največ promocije napravil N'Toko, ki je koncertiral še v Lyonu in St. Pourcainu. Skupina Moveknowledgement pa se je dogovorila za sodelovanje s francoskimi lučkarji in videasti. Da je bila naša odprava še najbolj alter, je z izbiro poskrbela Katarina Deskovič iz Društva Kapa z Metelkove, ki že nekaj let prek Francoskega inštituta Charles Nodier v Ljubljani promovira domače glasbenike v tujini. Za Europavox je ponudila Čompe, Moveknowledgement, N'Toka, Srečno Mladino in Dj Borko, Francozi pa so se odločili za svojevrsten reperski nastop N'Toka.

Včasih smo Slovenci hodili po glasbeno "razsvetljenje" na Zahod, danes pa je prej nasprotno in bi po prikazanih nastopih najboljših alternativcev morali oni priti na učne ure k nam zaradi vsega komercialnega popastega sranja, ki so ga poskušali prodati kot inovativno ustvarjalno glasbo. Z vidika organizatorjev je bil festival uspešen, kako tudi ne bi bil, saj je redko kateri glasbeni festival tako močno finančno podprt, sploh od Evropske unije. Organizatorji sicer niso hoteli povedati, koliko denarja so dobili iz Evrope, a govorilo se je o znesku okoli milijon evrov. Na zaključni parti so si mladino prišli ogledati tudi evrobirokrati in prav dobro se jim je zdelo, ko so se pomešali med mlade hiphoperje, hardkorovce, rokerje in elektrofrike, ker se verjetno ob tem niso počutili tako odtujene od pravega dogajanja. Glede na to, koliko denarja so dobili prireditelji Europavoxa, in glede na to, da bo festival odslej potekal vsako leto, bi morali spremeniti koncept uradnega dela in se bolj pozabavati z glasbenim delom, saj ni dovolj le na kup zmetati nekaj bendov iz različnih držav in to razglašati za najboljšo evropsko alternativo.