festivali / Vsi odtenki črne

M'era Luna je eden največjih evropskih festivalov goth-rocka, industriala, EBM-a in nekaterih zvrsti elektronske glasbe, ki so se razvile iz zadnjih dveh. Žanrom, za katere ob pogledu na programe slovenskih klubov kaže, da pri nas skoraj nimajo privržencev, se v arealu celotne Evrope ni bati za izumrtje. M'era Luno na letališču v Hildesheimu v bližini Hannovra je tudi letos obiskalo 22.000 ljudi. Štirideset skupin se je zvrstilo na dveh odrih. S poznavanjem vseh - to velja še posebej za manj znane bande, ki so jim organizatorji odredili nastop v zdravju zagretega festivalskega žurerja nič kaj prijaznih dopoldanskih terminih - se niso mogli pohvaliti niti nekateri najbolj zvesti sledniki dogajanja na gotsko-industrialski sceni. To seveda ne velja za skupino Bauhaus, za katero nekateri celo pravijo, da brez nje gotske scene sploh ne bi bilo. Zaradi takega slovesa je bilo veliko tudi pričakovanje njihovega nastopa. To je bilo tem večje, ker pri skupini, ki albuma ni izdala že več 25 let, tudi nikoli ne veš, ali jo boš še kdaj lahko videl. Temu primerne so bile tudi 'priprave' nekaterih na ogled koncerta. V odmoru pred nastopom Bauhausov se je tako iznenada na ograjo poleg mene vrglo zares močno vinjeno švedsko dekle, ki je vsem razložilo, da na koncert Bauhasov čaka že pet let, nato pa je vestno ponavljalo mantro: ''I want to se them ... NOW! I want to see them ... NOW!'' Ne prav dolgo. Tudi klene Švedinje ne zmorejo prenesti vseh pritiskov. Dekle je po izdatnem bruhanju zaspalo, se zbudilo šele sredi koncerta in z nič kaj zdravo bledico s pridihom zelene zmedeno odšlo s prizorišča. Morda te dni že s pomočjo verjetnostnega računa izračunava letnico, ko bi se Bauhausi morda spet utegnili podati na turnejo.

Nastop Bauhausov bi lahko imenovali za drugi vrhunec prvega koncertnega dne. Prvi se je dogodil dobro uro prej s skupino Nitzer Ebb, ki je bila v osemdesetih - to desetletje je bilo zares tisto, ki je postavilo ključne definicije gotsko-industrialsko-EBM-ovske scene - del formiranja EBM-a in industriala. Koncert je veljal za enega bolj 'tveganih' dogodkov letošnje M'ere Lune, saj je v jedru nemških oboževalcev Douglasa McCarthyja in Bona Harrisa kar nekaj nosilcev precej skrajnih nacionalističnih prepričanj. Drugi junaki osemdesetih so skupina Ministry, ki letos po Evropi predstavlja album Rio Grande Blood, svoj drugi del protibushevske trilogije. Ko govorimo o koncertu Ministry, izraza brutalnost in agresija zvoka pojasnita skoraj vse. Al Jourgensen po odru skače v motorističnih škornjih, v maniri primitivnih plemen poslikanem obrazu, z gmoto črnih dreadov in s špasno bradico, obenem pa med posameznimi pesmimi srka rdeče vino iz finega kozarca na peclju in je res posrečena pojava. A tudi če ne razumete niti besedice iz Jourgensenovih ust (in to je zelo verjetno), skoraj ne morete zgrešiti tematike pesmi. Alova majica z natisnjenim prometnim znakom stop, sredi katerega zija napis Bush, pove vse.

V Nemčiji je zelo popularen tudi Mittelalter-Rock (dobesedni prevod: srednjeveški rock). Eni od zvezdnikov tega posrečenega sloga, katerega prepoznavni znaki so dokaj melodični (metal)rock z dodatki zvokov staroveških glasbil ter obdelava zgodovinskih in mitoloških tem v besedilih, so In Extremo. Najbolj zagrete oboževalce Mittelalter-Rocka prepoznaš že od daleč. Nase navlečejo kilte, pijejo iz rogov, nekateri se odenejo v simulacije viteških oblačil, najdemo pa tudi primerke, ki se za dan ali dva prelevijo v popotne menihe.

Opazovanje klientele je pogosto ravno tako (ali pa še celo bolj) kratkočasen posel kot večurno 'ždenje' pred odri. Vešče in v skrivnosti gotske in industrialske scene posvečeno oko v oblačilnem slogu obiskovalcev kaj hitro prepozna glasbeno usmeritev, ki je nosilcu te ali one oprave najbolj pri srcu. 'Starogoti' (to so tisti, ki prisegajo na klasičen gotski rock) seveda pa tudi drugi ekscentriki se radi obtežijo z voluminoznimi krinolinami. Pristaši tehnoidne mračne elektronike si v lase vpletejo živopisne pletene ali plastične trakove in cevi, pripnejo si kakšno žmigajočo svetlobo oddajajočo pripravo, očala za varjenje in naokoli hodijo na vrtoglavih platformah. 'Nitzerebbijanski' EBM-ovci stvari ne zapletajo po nepotrebnem. Dobro krojena uniforma vedno pride prav, slabi pa niso tudi klasični bulerji, bomber in na militaristično modo spominjajoče hlače. Najbolj klasični in vedno uporabni kosi oblačil pa iz leta v leto ostajajo čipkaste majice, korzeti, 'po nesreči' večkrat strgane mrežaste žabe, pa seveda usnje, s katerim nikoli ne morete zgrešiti.

M'era Luna pa ni minila niti brez slovenske udeležbe. Poleg kakšnih dveh ducatov slovenskih 'romarjev' je stalni inventar nizozemske skupine Clan of Xymox tudi slovenska basistka Mojca.