Zamenjali bi ljudstvo. Ali pa državo.

Ko ste začenjali, v začetku osemdesetih let, ste sporočali: "Pri nas je oblast ljudska." Čigava je oblast sedaj? Kje je ljudstvo?

Ne delajte si iluzij - ljudstvo pri nas JE na oblasti. Če ne bi bilo na oblasti, bi bilo na cesti. Ali pa v zaporih. Ta oblast je takšna, kot si jo je izvolilo in postavilo ljudstvo. In točno takšno si jo tudi zasluži.

V intervjuju leta 2003 ste povedali, da bi, če bi bili kulturni minister, zamenjali vlado. Vlada se je zamenjala. Ste zdaj zadovoljni?

Zdaj bi zamenjali ljudstvo. Ali pa državo.

Je bila že izrečena razsodba na podlagi vaše tožbe proti slovenskemu kulturnemu ministrstvu, ki je kršilo triletno pogodbo z vami in vam zmanjšalo že odobrena sredstva?

Seveda ne, vendar nas ta problem nič več ne zanima. V bistvu smo ga že odmislili. Zadeva je preveč slovenska in preveč prozaična tudi za naš okus.

Na albumu, ki je volk in hkrati ljudstvo, je štirinajst različnih predelav himen. Ob kateri Laibach vstane in se prime za prsi?

Če že moramo, se primemo za prsi pri himni svoje države, NSK.

In zakaj med izbranimi ni slovenske?

Na plošči smo obdelali samo himne najbolj vplivnih, agresivnih, imperialnih držav. Slovenija ne spada mednje. Tisti Slovenci, ki se štejejo tudi za Slovene oziroma Slovane, pa se lahko - če hočejo - primejo za prsi pri panslovanski "himni" Slovania, ki je delno tudi slovenska.

Laibach je priložnost za promocijo. Bi si Slovenija lahko kupila prostor za himno na tej plošči?

Slovenija ne potrebuje promocije - pravzaprav je njena najboljša promocija v njeni neprepoznavnosti. Torej naj oglašuje svojo neprepoznavnost. Tako bo najbolj opozorila nase.

Ali potemtakem velja doktrina nepromoviranja tudi za Laibach? Vam je res uspelo zaradi neprepoznavnosti?

To boste morali sami presoditi. Laibach seveda ni Slovenija kakor tudi Slovenija ni Laibach.

Mimogrede, katera je prava slovenska himna in zakaj je ni kar na singlu?

S Prešernovo Zdravljico ni nič narobe, razen sosedov. Prav tako pa bi lahko verjetno bila slovenska himna tudi Avsenikova Slovenija.

Ali pa Guten Morgen Alpskega kvinteta ... Kako dobro poznate slovensko narodnozabavno glasbo? Je Laibach kdaj črpal iz narodove zabave?

Poznamo Slavka Avsenika Jr., s katerim smo veliko sodelovali, tako da je verjetno nekaj njegove genetske zasnove preskočilo tudi na Laibach. Ali smo tudi sicer črpali iz narodove zabave? Nam se zdi, da smo, saj smo, recimo, že davno pred Danom Brownom obdelali Opus Dei, pa Kapital in Nato, pa seveda superzvezdo Jezusa Kristusa, Europe, Beatle, Rollinge, Status Quo, Pink Floyde, Siddharto ... Ali to vse skupaj ne spada pod narodovo zabavo?

Ste kdaj nastopili v tipični slovenski narodni noši?

Kaj pa je to slovenska narodna noša? Kolikor vemo, obstajajo gorenjska, koroška, dolenjska, primorska, prekmurska, vzhodnoštajerska, kostelska, belokranjska, kozjanska ... Nas ta etnoscena ni nikoli preveč zanimala in jo štejemo za zgodovinski relikt. Pa tudi za kakšne blazne Slovence se nimamo, da bi naokoli paradirali v slovenskih nošah ... Raje smo črpali pri stanovskih opravah: rudarskih, vojaških, smučarskih, lovskih in cerkvenih.

V zadnjem času z Laibachom nastopa skupina Make up 2. Zakaj ste se odločili zanjo, zakaj ne, recimo, za Foxy Teens?

Zaradi imena; z Make up 2 smo si predvsem popravili lifting, namejkapirali videz, z zvitimi Foxy Teens pa bi lahko nevarno zdrsnili v pedofilijo. Omen est women!

Na splošno Laibach z novo ploščo menja ozadje, menja ekipo glasbenikov. Zakaj se to dogaja?

Zato, ker sami ne znamo vsega. Že od nekdaj smo imeli veliko različnih sodelavcev. Zakaj bi to lahko bil problem?

Kdo so novi sodelavci in katere so njihove kvalitete in naloge?

Ker nam naši najhujši kritiki že leta in leta očitajo, da ne znamo igrati in peti, bomo vključili nekaj kompetentnih glasbenikov, da zadostimo njihovi frustraciji. Tu gre, poleg naših starih sodelavcev, predvsem za Borisa Benka na vokalu in Primoža Hladnika na klavirju, ki sta oba podpisana tudi kot soavtorja in koproducenta plošče, potem Janeza Gabriča na bobnih, Luko Jamnika na analognih sintetizatorjih, Granta Austina za mešalno mizo. Po potrebi bomo sodelovali tudi s kakšnimi drugimi glasbeniki, skladatelji, aranžerji, tonskimi tehniki, lučkarji, cineasti in videasti, scenografi, kostumografi, fotografi, režiserji, organizatorji, agenti, šoferji in drugimi iz Slovenije in tujine. Za to, da si bend z vsebino, izdelano strategijo in prepoznavno "blagovno znamko", že dolgo ni več dovolj biti samo skupina štirih ali petih kekcev, ki se nekaj grejo; to zahteva konstantno akcijo in vključuje veliko sodelavcev, veliko koordinacije in organizacije ter ogromno volje in dela. Člani Laibacha smo v bistvu lenuhi po vokaciji in bi najraje delali nič, ampak žal, ti časi so mimo. Zdaj smo postali samo soodvisen delček v kolesju, ki smo ga zagnali daljnega leta 1980, in moramo prav tako ponižno migati kakor vsi drugi.

Laibach ostaja pri isti založbi? Kakšne naklade in koliko nastopov pričakujete?

Ostajamo pri založbi Mute Records, ki zdaj sicer že nekaj let spada pod velikanko Virgin EMI, v Sloveniji pa jo zastopa Dallas Records. Pričakujemo milijonske naklade in približno 200 do 300 nastopov po svetu v prihodnjih treh letih.

Milijonske naklade?

Zakaj pa ne? Sicer pa smo milijon plošč že prodali, zakaj ne bi še kakšnega!

Ali lahko bend iz osemdesetih let še vedno zadovolji publiko novega tisočletja ali gre samo za pogodbene obveznosti?

V čem naj bi bila publika novega tisočletja boljša od tiste iz prejšnjega tisočletja? To so sicer stara vprašanja, ki jih poslušamo že kakšnih petnajst let, publike pa imamo zdaj celo več kot včasih in tudi bolj raznolika je. Prav zadovoljevali je tako in tako nikoli nismo, še posebej ne v osemdesetih, zato imamo zdaj mogoče še nekaj rezerve.

Ko so pred leti Boba Dylana vprašali, ali gre za pogodbene obveznosti, je zapustil tiskovno konferenco. Se vam zdi, da je ravnal pravilno? Ali se vam morda ne zdi logično, da bendi izpolnjujejo obveznosti, ki jih imajo do založb, sploh, če gre za velike multinacionalke ...

Človeka, ki vse življenje nosi prekletstvo Boba Dylana na svojih plečih, pa res ne sprašuješ po "pogodbenih obveznostih". Njegova edina obveznost je, da nosi to ime do konca življenja.

Pa še to: Nicka Cava, Diamando Gallas, nas in še koga na založbo Mute Records formalno ne veže nikakršna pogodba, ampak izključno zaupanje in prijateljstvo z Danielom Millerjem, ustanoviteljem te založbe. Ni pa izključeno, da se ne bodo stvari pod okriljem založbe Virgin EMI spremenile.

Kaj bi se lahko spremenilo za Laibach?

Lahko bi šli ceste pometat in tisti, ki bi Laibach že dolgo radi razpustili, bi bili končno potešeni.

V intervjuju na TVS je Malcolm McLaren dejal, da bodo prihodnja leta najpomembnejši kulturni dogodki potekali v velikih nakupovalnih središčih. Je mogoče že napočil čas, ko se lahko v Intersparu prodaja tudi Laibach?

Interspar, Virgin, Mediamarkt, Big Bang, Amazon ... V čem je razlika? Neodvisne založbe in male specializirane glasbene trgovine ne propadajo toliko zaradi velikih trgovinskih gigantov, ampak prej zaradi tako zelo opevanega in "svobodomiselnega" množičnega zastonjkarskega internetnega "downloadanja" in podobnih praks. Alternativne skupine se zatekajo k velikim založbam po zaščito, tem pa se z njimi ne da ukvarjati, ker tako in tako prodajo premalo plošč, da bi obračale kakšen resen denar. Razen če seveda ne udarijo po strunah, ki so diktatu trga in velikankam po volji. Neodvisno glasbo bo tako ukinila in ubila sama "neodvisna" publika.

Menda ste imeli težave s kitajsko pevko, ki na novi plošči poje obdelavo kitajske himne. Kitajsko himno je, pravijo, prepovedano predelovati ... Ali s takšno provokacijo osvajate največji trg na svetu? Je opcija tudi nastop na Trgu nebeškega miru?

Živi bili pa videli. S Kitajko nismo imeli kakšnih posebnih težav, rekla je le, da ne bo pela za fašiste. Ko smo jo malo stisnili, pa je pela kot slavček.

Združili ste palestinsko in izraelsko himno ... Zakaj ne recimo ameriške in iraške? Se bojite prepovedi nastopa v ZDA, kjer ste posneli dokumentarec?

Zelo se bojimo Amerike, zato smo tudi posneli film Divided States of America. Novo turnejo po ZDA pripravljamo v začetku prihodnjega leta - bomo videli, ali nas bodo prepovedali ali ne. Palestinsko in izraelsko himno smo združili iz enostavnega razloga, ker gre v bistvu za en narod, ki so ga zgodovinske okoliščine ločile in razdelile. Poleg tega si oboji lastijo isto zemljo, pa še besedili obeh himen sta si podobni. Iračani pa z Američani resnično nimajo kaj veliko skupnega, razen da drugi prvim hodijo po glavi. To pa smo v predelavi ameriške himne omenili.

Zvok plošče je po prvih ocenah manj udaren kot pri prejšnjih projektih. Se je zvok ublažil z oddaljevanjem rojstnih letnic članov ali merite na širši krog poslušalcev?

Mogoče, mi se s tem ne obremenjujemo; itak nam ni več do histeričnega nabijanja in skakanja po odru, sicer pa je to zdaj tako in tako že lep čas domena mainstream techno-rave partyjev. Glede letnic je treba povedati, da je povprečna starost ustvarjalcev te plošče manj kot 30 let, v živo pa jo bo izvajala ekipa, ki bo še mlajša. Deležni pa smo bili tudi že prvih tujih kritiških ocen plošče, med katerimi ena od njih navaja Rooseveltov politični moto: "Laibach speaks softly and carries a big stick." Bo že držalo.

Kaj je tisto, kar vas po tej plošči še zanima?

Marsikaj, ampak trenutno smo osredotočeni na to ploščo.

Kaj boste počeli naprej? Kaj vam še roji po glavah?

Po glavah nam rojijo čmrlji, pripravljamo pa nekaj projektov, o katerih je še prezgodaj govoriti na dolgo in široko.

K otvoritvi promocije vašega zadnjega albuma Volk sodi tudi tale intervju. Intervjuji bodo verjetno še sledili, nas pa zanima, kakšne bodo druge oblike promocije v Sloveniji in tujini (koncerti, TV-nastopi ...)? Je trojni koncert konec oktobra v vašem revirju edini nastop na rodni grudi ali sledi (mini) slovenska turneja?

V naslednjih dveh ali treh letih sledi kakšnih 200 do 300 koncertov po svetu, seveda tudi množica intervjujev, tudi televizijskih ipd. Verjetno bomo občasno še nastopili v Sloveniji, če bo zanimanje dovolj veliko. V zadnjih treh letih smo tukaj v živo nastopili dvajsetkrat (če ne štejemo festivalskih in televizijskih predvajanj filma Divided States of America), to pa je za Laibach in Slovence precej.