Nabrusimo vile, že čas dozoreva ...

Pred nekaj dnevi sem se zapletla v debato z mladim Čerkezom, živečim v Carigradu. Taka umetniška duša je, glasbenik, a neskončno ponosen na svoje poreklo in je vsakomur takoj pripravljen razložiti usodo svojega naroda, ki je s severnega Kavkaza pred Rusi v času rusko-čerkeških vojn pobegnil večinoma v Turčijo. In da kako si želi, da bi sedaj vsaj ena izmed pokrajin v Rusiji, kjer še živijo pripadniki njegovega ljudstva, postala svobodna in neodvisna država. Ah, potlačen narod, ki se bori za svojo identiteto in obstoj. Potem pa beseda nanese na Kurde. V bistvu sem mislila, da pripadnik malega naroda - čeprav je rojen v Turčiji - bo pa že vedel, kaj so to tisočletne sanje o svobodi, in ne bo imel nič proti, če bi imeli Kurdi avtonomijo. A sem se zmotila: dečko je znorel! Da kaj vendar govorim, nevedna Evropejka, da ni nobene pokrajine Kurdistan, da ti Kurdi so eni navadni teroristi, umazani nevedneži, da mu je prijatelj povedal, da se umivajo vsake tri tedne in pobijajo svoje ženske. In da zakaj neki bi ti Kurdi imeli več pravic kot drugi narodi v Turčiji, ker če ne vem, v tej državi živi veliko narodov, recimo Grki, je vzkipel. Šokirana sem ugovarjala, da kolikor mi je znano, so večino Grkov iz Turčije izgnali. In iz čiste hudobije sem navrgla, da kako pa to, da Armenci niso eden izmed narodov v veliki Turčiji. Pa sem naslednjo uro poslušala, da kako nasedam lažem, da armenskega genocida sploh ni bilo, da so Armenci sami šli iz Turčije in podobne floskule uradne turške zgodovine. Vsak poskus argumentirane razprave je padel na brezplodna tla, iz človeka so iracionalno bruhala stališča uradne Ankare, kot bi rekli v diplomaciji. Priznam, bila sem popolnoma šokirana. Ne toliko zaradi teh političnih floskul kot zaradi tega, ker mi ni šlo v račun, kako je lahko pripadnik malega naroda, ki živi v izgnanstvu, tako netoleranten do pripadnikov druge manjšine. Še huje: kako je lahko tako poln stereotipov, ki ob provokaciji nekontrolirano in iracionalno bruhnejo na plano. Vsa debata me je spominjala na brezplodne politične pogovore, ki so se vam lahko zgodili sredi osemdesetih, če ste s Srbom poskušali razčistiti kaj v zvezi s Kosovom. Isti iracionalni zid. Enaka odsotnost argumentov. Ista fundamentalistična ideologija, ki ne dopušča odstopanj. Kmečka logika, bi netolerantno rekli sodobni zahodnoevropski urbani prebivalci.

Najbolj žalostno pa je to, da me je vse skupaj spomnilo tudi na dve debati, ki trenutno potekata pri nas: o Romih in splavu. Cvičkasti Dolenjci so v svojih stališčih do Romov enako neizprosni kot Turki do Kurdov ali Izraelci do Palestincev. Ob omembi Roma jim na oči pade tema, nabrusijo vile, zakurblajo multikultivatorje in se poženejo v boj. Brez razmišljanja, brez argumentov. Piči Janez, gremo. Vaške straže in kmečki punti. Zaradi tega, ker je nekdo drugačen. In ablastniki to neovirano dopustijo. Ravno tako sta Drobnič in kler prepričana, da je treba splav izkoreniniti, zlepa ali zgrda, in sta v svoj prid pripravljena v nedogled ponavljati ideološke paradigme o prevelikem številu splavov in sedaj že notoričen primer ženske, ki naj bi bila imela 34 splavov. Brez argumenta, brez tolerance, gremo, piči Janez.

Kar niti ni presenetljivo, če samo pomislimo, kaj se v resnici dogaja pri nas. Gre namreč za napad ruralnih vrednot na urbane. Pretekli teden je direktor nacionalne televizije Jože Možina imel v Družini intervju. Ob razpredanju o tem, kako dober program bodo naredili, in o tem, da nima pojma, kaj se je zgodilo z Vido Petrovčič, je med drugim bleknil tudi nekaj malega o vrednotah. Namreč na vprašanje, ali je na mestu očitek, da bo poslej tv razvedrilo bolj za podeželane, je odgovoril: "Sam ne verjamem preveč razglabljanju nekih ljubljanskih snobov, češ da so določene oddaje za mestno populacijo, določene pa za podeželsko. Končno ima del urbane populacije veliko nižje kulturne standarde, kot so v veljavi na podeželju." Torej ima Ambrušan ali Malohujčani, ki se na vaški ceste dere, da bo pobil vse cigane, ki bodo prišli v njegovo vas, višje standarde vrednot kot pripadnik ljubljanske civilne družbe, ki podpiše Mladinino peticijo proti preseljevanju Romov? Naslednji teden so na nacionalni televiziji uvedli ponovitve Košnikove gostilne, socialistične institucije povaščanjenja meščanov. Boste že videli, vi ljubljanski snobi, ki bi raje kot Natalijo pod kozolcem gledali nage riti Leta 3.

Vizija družbe, ki jo sedaj skuša sproducirati ablast, je enoplastna. Je taka družba, kjer veljajo le ene vrednote, vrednote rimskokatoliške cerkve, temelja evropske civilizacije, kot radi poudarjajo. Ali kot je v komentarju Zaskrbljujoča nasprotja v (spet) Družini zapisal škof Anton Stres: "Vsi, ki zagovarjamo temeljne krščanske vrednote, smo prepričani, da niso samo nepogrešljiva podlaga osebne in družinske sreče, temveč tudi nadaljnjega obstoja našega slovenskega naroda in naše državne skupnosti v združeni Evropi." Ah, in ob tem ni pozabil omeniti, da so družinske vrednote v naši družbi več desetletij načrtno uničevali "komunistični totalitarni oblastniki". Pa zakaj imam potem v svojih malih socialistično izšolanih možganih zasidrano maksimo, da je družina osnovna celica družbe, kar so nam lajnali vse dni tistih totalitarnih časov?

Pri spopadu ruralnih in urbanih vrednot ne gre za to, katere so boljše in katere slabše. Ne gre za to, katere so zastarele in tradicionalne, katere kozmopolitske in sodobne. Gre za to, da so ene izključujoče, enodimenzionalne, zaradi sklicevanja na tradicijo neargumentirane, druge pač temeljijo na raznolikosti, toleranci, odprtosti, pravici do svobodne odločitve. V tem je največji problem. Vseeno bi mi bilo, če bi Janez Splavar o abortusu bluzil v kakšnem časopisu. A v tistem trenutku, ko pred javnostjo trmasto, s fundamentalističnim bleskom v očeh kot predstavnik ablasti vztraja, da ima prav, ko trdi, da je moja maternica državna last, tudi meni, vsej moji tolerantnosti navkljub, pade na oči tema. In prav vseeno mi je, če ob vseh teh izpadih svojih ministrov vrhovni šef JJ molči in se izmika jasnim odgovorom. Po vseh kriterijih sem namreč v očeh njegovega ministra državni sovražnik: ženska, samska, brez otrok, pa še ateistka. Čakajte malo, zakaj bi bila manjvredna državljanka le zato, ker hoče ablast na vsak način postavljati vrednote, edino veljavne in poveličane vrednote? Saj vendar nisem Kurdinja v Turčiji. Upam tudi, da ne bom postala Armenka v Turčiji.