Fassbinder kot radikalen feminist

"Cel bordel je zgorel.
Ob štirih in trinajst minut.
Rekli so, da je nesreča,
pa je bil krasen prizor.
Gorelo je svetlo, v velikih plamenih,
devetnajst jih je vzel hudič.
Smejala sem se, skakala, se veselila,
moj dedec Jim je tud' zoglenel."
Rainer Werner Fassbinder: odlomek iz pesmi Bordel je zgorel

Pred kratkim smo se v družbi z režiserjem Janom Fabrom začeli pogovarjati o naših najstniških idolih. Ko zapluješ v srednja leta, se kar nenadoma ozreš nazaj in mladost se ti ponovno prikaže pred očmi kot kakšen film. Kriminalka, ljubezenska komedija in triler hkrati. Fabre je omenil, da ima to, kdo je bil naš mladostniški idol, gotovo kakšen pomen. Z njim smo se strinjali, ker pa nobeden od nas ni prebral nobenega psihoanalitičnega traktata na to temo, je vsa zadeva ostala kar na ravni anekdot.

Moji največji mladostniški vzornici sta bili pevki Nina Hagen in Lydia Lunch. Slednjo sem lani tudi osebno spoznala, z njo v garderobi počasi srebala dober konjak in se za kakšne pol ure počutila kot kraljica sveta. Moja vzornica je bila namreč tudi v živo čisto takšna, kot sem pričakovala. Drzna, neposredna, ostra, bistra, duhovita in mehka hkrati. Tudi na odru je pričarala še vedno radikalno glasbeno manifestacijo in se kot glasbenica postavila po robu vojni, potem pa brez dlake na jeziku obdelala še položaj žensk in jim svetovala čim več užitka, saj je ta (po njenem mnenju) najradikalnejša metoda maščevanja. Najstnice na sedežih pred mano so bile zgrožene in ogorčene. Očitno imajo vzornice današnje mladine popolnoma drugačen vokabular.

No, še preden sem se v mladosti tako zelo ogrela za omenjeni pevki, je bil moj najstniški idol moški. Intervju z njim sem prebrala v hrvaški reviji Start, ki je bila v tistih časih popularna tudi med slovenskimi bralci. Izrezala sem bledo barvno fotografijo, natisnjeno na tenak časopisni papir. Okrogel moški v pajkicah s tigrastim vzorcem, čez oprijete hlače daljša srajca iz rdečega, svetlikajočega se žameta. Sredi obraza brki, nekaj dni stare kocine na bradi, zamišljen pogled, uperjen v tla. Fotografija Rainerja Wernerja Fassbinderja z nekega mednarodnega filmskega festivala. Ta fotografija je tako dolgo visela nad mojo pisalno mizo, dokler ni naposled čisto zbledela in razpadla.

Ravno danes sem spet brskala po songih, ki jih je napisal za igralko in pevko Ingrid Caven. Francoski pisatelj Jean-Jacques Schuhl, njen sedanji mož, je leta 2000 o življenju Cavenove napisal zanimivo knjigo, za katero je prejel ugledno nagrado "prix Goncourt". Ta markantna dama, ki je filmski debut doživela ravno v Fassbinderjevem filmu Ljubezen je hladnejša od smrti, je bila dve leti poročena tudi s Fassbinderjem. Mojster "novega nemškega filma" je zanjo spesnil temačne, dekadentno obarvane šansone, ki so vsak zase pravzaprav tragična zgodba ljudi z umetniške scene in drugih marginalcev. Fassbinder me je presenetil kot radikalen feminist, poet čiste ženske duše, ki nesrečno pluje po umazanem svetu moških - in se jim maščuje.

Pravzaprav obdeluje zelo podobne motive kot britanski likovnik Grayson Perry. Le da jih slednji s čopičem nanaša na gladka telesa trebušastih keramičnih vaz. Fassbinderjeve pesnitve se dogajajo v temačnih, zaprašenih hotelskih sobah, po uličnih vogalih, kjer "obratujejo" prostitutke, v prevzgojnih zavodih in na podobno dekadentnih krajih, kjer si podajata roko nevarnost in nekakšna črna mistika. Fassbinder pesni o deklici, ki je priča materinemu samomoru, potem pa zabode okrutnega očeta in v sirotišnici sanja o družini, ki se bo znova združila nekje nad oblaki. O prostitutki, ki konča v smeteh kot žrtev izprijenega klienta. O prostitutki, ki se smeji, veseli in skače od sreče, medtem ko opazuje plamene, ki ližejo bordel, v katerem je trpela in ga je zato verjetno kar sama zažgala. O ženski, ki išče pravega moškega, potem ko jo je zapustil ljubimec, čigar poljub je bil tako zelo sladak, vendar jo je varal z drugim moškim. O ženski, ki sovraži ljubimca, s katerim se vsak petek srečuje v neki zasvinjani sobi zakotnega hotela, po kateri so raztreseni cigaretni ogorki, medtem ko se iz radia razlega glas Brende Lee. Domina opeva svojega "masocha", ki kleči pred njo v črnem usnju. Zelo freudovsko je obarvana predvsem pesem o mami (Moja mama, Sigi in jaz), ki jo roti: "O, mama, podari mi dušo, daj mi dušo, ker se mučim - in vse bo bolj vedro, vse bo bolj pisano." Še danes je zelo popularen šanson Akne Vulgaris, ki sta ga na nove zgoščenke uvrstila tako Hanna Schygula kot Tim Fischer; nesrečna učiteljica iz stanovanja odstrani vsa ogledala in se kot školjka popolnoma zapre pred svetom, potem pa v plinsko pečico vtakne obraz, ki ga je vse življenje zaradi številnih mozoljev tako zelo sovražila. Zanimivo je, da je svet, o katerem pesni Fassbinder, skrajno neizprosen, hladen, brez milosti, tako da se protagonisti najpogosteje kar sami odločijo za smrt. Zanimivo pa je tudi, da vse skupaj vendarle prežema nekakšno prvinsko veselje do življenja, še posebno do življenja, obarvanega z ljubeznijo, po kateri neskončno hrepenijo njegovi vedno znova razočarani junaki.

Moj mladostniški vzornik je umrl že pri sedemintridesetih. Nikoli do konca razjasnjene okoliščine prezgodnje smrti, ki ji je botroval alkohol, v družbi s številnimi drugimi opojnimi substancami, so namigovale na samomor. Nekoč sem se znašla v družbi s Fassbinderjevimi osebnimi prijatelji; kot suha spužva sem srkala vsako kapljico, ki so mi jo povedali o umetniku, ki je zapustil več kot štirideset filmov, drame, pesmi, radijske igre ... Fassbinder je menda - kot veliko drugih zares markantnih umetnikov - nenehno hodil po ostrini noža in ustvarjal prostor umetniške ekstaze. Seveda sploh ni nujno, da je umetnik ves čas takšen fanatik; veliko jih namreč živi prav vsakdanje meščansko življenje in si viharje pripravljajo predvsem v glavi. Fassbinder je sodil med tiste, pri katerih ločnice med umetnostjo in življenjem sploh ni. "Življenje je življenje samo takrat, kadar vemo, kako je treba umreti," je zapisal v pesmi Karneval.