femina sceptica / Klobasa v vesolju

Oni dan sem bila ne neki fensi šmensi večerji, taki, kjer se pogovarjajo o vinu nad 100 evrov buteljka, novoletnih praznikih v Savojskih Alpah, golfu na Mavriciju in podobnih zadevah. Pač sedela sem za omizjem nekih podjetnikov višjega srednjega razreda: oni v petdesetih letih, žene nekaj let mlajše, vse poblajhane na sprano blond barvo, vse naročene k isti kozmetičarki in maserki. Večerja je tekla brez posebnosti, dokler ni nekdo vprašal, kaj si mislimo o Ciganih. Ko so ti poštirkani podjetniki in njihove žene odprli usta na to temo, se mi je stemnilo pred očmi. Ok, to, da so govorili, kako so Romi umazani in kako kradejo, so se naučili na televiziji. A najbolj me je razjezila pripomba ene izmed teh postaranih frčafel, ko je rekla, da Cigani pa niso normalni, ko spijo tam zunaj v gozdu. Tudi grizenje v jezik mi ni pomagalo, da ne bi eksplodirala: "Oprostite, gospa, v življenju sem že marsikatero noč prespala zunaj, na prostem, v gozdu, hribih, na plaži, v puščavi, prav tako kot Ciganka ... Se vam zdi, da imam pravico sedaj sedeti za isto mizo kot vi?" Gospa, ki je trdila, da je v socializmu živela enako dobro kot sedaj, se je naredila, da ni slišala moje pripombe, jaz pa sem kasirala podmizno brco svojega spremljevalca, češ "mouč baba", zato sem se raje kot v sikanje usmerila v grapo. Da bi utopila svojo iracionalno jezo.