Klobasa v vesolju

Oni dan sem bila ne neki fensi šmensi večerji, taki, kjer se pogovarjajo o vinu nad 100 evrov buteljka, novoletnih praznikih v Savojskih Alpah, golfu na Mavriciju in podobnih zadevah. Pač sedela sem za omizjem nekih podjetnikov višjega srednjega razreda: oni v petdesetih letih, žene nekaj let mlajše, vse poblajhane na sprano blond barvo, vse naročene k isti kozmetičarki in maserki. Večerja je tekla brez posebnosti, dokler ni nekdo vprašal, kaj si mislimo o Ciganih. Ko so ti poštirkani podjetniki in njihove žene odprli usta na to temo, se mi je stemnilo pred očmi. Ok, to, da so govorili, kako so Romi umazani in kako kradejo, so se naučili na televiziji. A najbolj me je razjezila pripomba ene izmed teh postaranih frčafel, ko je rekla, da Cigani pa niso normalni, ko spijo tam zunaj v gozdu. Tudi grizenje v jezik mi ni pomagalo, da ne bi eksplodirala: "Oprostite, gospa, v življenju sem že marsikatero noč prespala zunaj, na prostem, v gozdu, hribih, na plaži, v puščavi, prav tako kot Ciganka ... Se vam zdi, da imam pravico sedaj sedeti za isto mizo kot vi?" Gospa, ki je trdila, da je v socializmu živela enako dobro kot sedaj, se je naredila, da ni slišala moje pripombe, jaz pa sem kasirala podmizno brco svojega spremljevalca, češ "mouč baba", zato sem se raje kot v sikanje usmerila v grapo. Da bi utopila svojo iracionalno jezo.

A vseeno vso noč nisem spala, ker sem premlevala dogodek. Groza me je bilo tega, da sem postala besno nestrpna do nestrpnih. Kar zakuhala sem od jeze zaradi zaplankanosti svojega lastnega naroda, pa to ne tistih cvičkastih Dolenjcev, temveč nekih snobiš meščanov. Ker se zdi, da vas, ko gre za Rome, lahko negativno presenetijo tudi ljudje, za katere ste bili do tedaj prepričani, da so liberalni. Recimo, da so to dolenjski liberalci, se pravi odprti in kultivirani, a romofobi. Od incidenta na večerji so Romi zame tabu tema. Če se začne pogovor o tem, se umaknem, grem, obmolknem kot malo in pridno jagnje, čakajoč na to, da ga kdo razkosa.

Ampak vseeno mi to ne da miru. Namreč pri svojih letih, ko bi morala biti absolutno in popolnoma formirana osebnost, sem se zaradi vseh teh kulturnovrednotnih spopadov v Podalpju začela spraševati, kdo sploh sem. Ali sploh sem Slovenka, ako se ne identificiram z večinskim mnenjem o drugih kulturah?

Kaj me definira kot Slovenko? Na neki način je to kriza identitete, ker se je moje občutenje lastne nacionalnosti zreduciralo na najintimnejša doživetja doma. Moja dežela ni več moja domovina, temveč moj dom. Moja kolektivna nacionalna zavest je potonila v najtemnejše kotičke možganov.

A sedaj od mene ablast zahteva, da jo čutim. Slovenijo. Pa jo res? Način, kako sem kot Slovenka čutila Slovenijo, se sesuva kot domine. Čutila sem jo kot mirno deželo, ki nikomur nič noče; kot deželo, kjer živijo ljudje, ki vedo, kaj je to kulturni prepih, ter imajo za svoje tako dunajski tafelšpic kot leskovačke čevape; kot domovino ljudi, ki vedo, kaj je to biti majhen narod, in se borijo proti vsem krivicam na svetu. Kot prijazno, socialno državo. Tako sem jo predstavljala vedno, kadar so me v tujini spraševali, kaj je to Slovenija. Kot domovino ljudi, ki se sicer vedno vračajo domov, a jim svet ni tuj, ker so radovedni in prilagodljivi ter zato lahko prosperirajo kjerkoli na svetu. Kot domovino ljudi, ki se poenotijo in podležejo masovni ideologiji res samo takrat, ko je to nujno potrebno za obstoj naroda, sicer so tolerantni in pustijo sonarodnjakom svobodo vrednot. Kot domovino sicer shizofrenih, med germansko in balkansko mentaliteto razprtih ljudi, ki pa so vseeno dobrovoljno gostoljubni. A sedaj domovina ni več taka. Mogoče sem pa res živela v mrestu neizdelanih žabic in žabcev, tam v neki obskurni mlaki, daleč od drugih krastač. Na ta način, kot sem do sedaj čutila domovino, je ne morem več čutiti. Domovina, kot se mi kaže sedaj, oziroma domovina, kot mi jo želijo vsiliti sedaj, je bedna karikatura dežele, v kateri bi želela živeti, dežele, ki bi jo propagirala v tujini, domovine, o kateri bi govorila s ponosom. Nasprotno, če me sedaj kdo v tujini vpraša, od kod prihajam, raje molčim. Ker to je neka dežela, kjer živijo ljudje, ki si za božične praznike želijo, da bi drugačne skurili v peči. Ker je to dežela, ki ima ablast, ki zahteva, da vsi mislijo kot ona. Ker je to dežela, kjer so kozmopoliti, svobodomiselni in libertinsko usmerjeni državljani označeni kot sovražniki ljudstva. Še vedno sicer lahko rečem, da je to le faza v slovenski zgodovini, ki bo prej ko slej minila in se bodo ljudje spet vrnili k odprtosti. A kaj, ko me žuli, da bo ta "faza" trajala predolgo, tako dolgo, da se bo zdravo jedro naroda izselilo. Kot se je to recimo zgodilo v Srbiji med Miloševićevo vladavino. Očitno je res, da je edina stvar, ki me dela Slovenko, to, da ko vidim hrib, želim splezati na vrh. Groza, tudi JJ ima enake impulze.

Čeprav sem res bimba, da se zaradi tega sploh sekiram. Saj v bistvu je vse zelo preprosto. Slovenskost ni definirana z vrednostnim sistemom naroda, niti z nacionalno dušo, kaj šele s tem, kaj si o Slovencih mislijo tujci. Ne, vse je preprosto kot klobasa. Te dni je šla v vesolje Američanka Sunita Williams, indijsko-slovenskega rodu. Njena teta Mary Ann Zalokar Okicki je šla k lokalnemu mesarju Ažmanu, ki svoje mesnine prodaja v Azman Meats v mestecu Euclidu, in kupila kranjsko klobaso. Skupaj s pismi za božič jo je zapakirala v darilce za Sunito, ki bo v vesolju ostala pol leta in bo neznansko vesela, ko bo po dolgih tednih kozmo lajfa in suhe hrane odprla paketek z Zemlje, od doma. In dobila kranjsko klobaso, na katero je tako zelo ponosna teta, ameriška Slovenka. Ok, ne vemo sicer, ali je to res tista rozasto-rjava debela, a mehka kranjska klobasa, saj v ameriških medijih, ki so o tem poročali, piše le "smoked sausage". Za nas je to krajnska klobasa, ker se to sliši bolj slovensko in ker obupno potrebujemo nekaj, s čimer bi se identificirali, skupni imenovalec vseh Slovencev. Vesoljska kranjska pa je nekaj, kar vsakega Slovenca naredi ponosnega. Torej čeprav se nam po kranjski klobasi vedno spahuje s tistim kislim zadahom gorčice, pomešane s koščki masti, je ta kos zmletega mesa tisto, na kar smo neizmerno ponosni, in tisto, kar nas je poleg pogromov nad Romi lansiralo v mednarodne medije. Pa še problem s simbolom države je rešen: klobasni zvitek kot kakšen kakec bi bil na turističnih sejmih brezpogojno opažen, če pa dodamo še slogan "kranjska klobasa v vesolju in vašem želodcu", je naval nemških in angleških turistov v Podalpje zagotovljen. Pa sta svet in domovina spet nazaj na tečajih.