Alzheimer blues

„My memory is getting worse by the day
I start a sentence then forget what to say
Got the Alzheimer blues
Can't remember my name ...“

Moja najljubša elektronska dopisovalka mi je poslala duhovito popevko nekoga, ki se predstavlja kot Unca John; popevka nosi naslov Alzheimer Blues. Slovenski vladi predlagam, naj si link sama poišče prek Googla in štikelc za večjo prepoznavnost Slovenije v svetu uporablja namesto Zdravljice. Katera himna bi bila primernejša za slaba dva milijona patetičnih dušic, ki so neozdravljiva „zlopamtila“, kadar beseda nanese na dogodke v II. svetovni vojni, hkrati pa si ne morejo priklicati v spomin včerajšnjih obljub politikov?

Na primer tiste, kako se zaradi evra ne bo niiiiič podražilo ...

Glavo grem stavit, da se naslednje leto ob času volitev nihče več ne bo spominjal samohodk Karla Erjavca ne njegovega odgovora na novinarsko vprašanje, ali imajo vsaj kolesa. Jaz nisem nič kriv, je (prosto po mojem črvivem spominu) izjavil Erjavec, samo Anderlič se nekaj spravlja name, ker mu stranka razpada, zato je slabe volje; naj gre raje k psihiatru. Non sequitur! Vsak normalen narod bi ministra, ki si v javnosti drzne pokazati tako poniglavo škodoželjnost (če tega, da ni odgovoril na vprašanje, sploh ne štejemo), na volitvah izžvižgal, z njegovo stranko vred. Ne pa tudi Slovenci. Mi imamo Alzheimer blues. V stranki upokojencev je Alzheimerjeva bolezen najverjetneje celo pogoj za članstvo.

Nič kaj dosti bolje ni v LDS, ki domnevno razpada (slednje sicer nedokazano - saj ni konec sveta, če na kongresu, kjer je zbranih toliko lipovih bogov in bukev, umanjka kak Gaber), vseeno pa bi mi bilo Kacinovih tečnob malce žal. Že sicer namreč vse - od tega, da državna tožilka zagovarja nezakonita dejanja policije, do tega, da bi pri sedanjem razmerju moči v parlamentu brez težav „šel skozi“ tudi vladni predlog zakona, ki bi državljanom veleval, naj tri ure na dan stojijo na eni nogi in prepevajo Lili Marlene - kaže, da drsimo v enopartijski sistem, kjer bo SDS igrala vlogo komunistov, druge desne stranke vlogo SZDL, bivši komunisti vlogo Zveze združenj borcev, Jelinčič pa vlogo podrepnika, tako kakor zmeraj. In očitno se nihče ne spomni, da enopartijski absolutizmi v zgodovini niso bili le specialiteta komunističnih držav, temveč so se krasno podali tudi primitivnim oblikam kapitalizma, in da je podobno enoumje v neki drugi evropski banana državi pred davnimi leti privedlo do tega, da smo se pred dnevi morali spominjati koncentracijskih taborišč.

V slovenski različici pogroma na sleherno deviacijo bomo v lagerje morda zapirali kadilce, da se bodo kadili kar sami. Mi imamo Alzheimer blues; samo Ciril Zlobec, govornik na slovesnosti ob dnevu spomina na taborišča, mu ni podlegel, čeprav je že prekoračil osemdeseto leto. Ampak on je pač pesnik.

Nekateri, ki pesniki niso, niso pozabili le zgodovinskih lekcij iz osnovne šole, temveč celo to, kaj so sami počeli na faksu. Ko sem pred kakimi tremi tedni iskala dokončno rešitev svojega stanovanjskega vprašanja (beri: selila sem se iz svojega nekdanjega ljubljanskega brloga), sem imela televizijo za zvočno kuliso, naročje pa polno knjig, zato nisem mogla seči po kuliju in si dobesedno zapisati, kaj je z ekrana pribil dr. Peter Jambrek, ampak šlo je nekako takole. Do leta 1991 nismo imeli ustave, temveč nekakšno čudaško literarno besedilo (v redu, s tem se strinjam), profesorji na pravni fakulteti pa so bili plačani za to, da so ta fantastični domislek prodajali kot pravo. Drži. Ampak kot kaže, je Jambrek pozabil, da je bil med temi plačanimi profesorji tudi on; in ko bi si na izpitu iz sociologije v prvem letniku drznila ziniti, da se strinjam z njim, ko trdi, da je Kardeljeva ustava samo vaja v slogu, bi me zagotovo vrgel. Takrat namreč ni trdil nič takega.

Danes ima Alzheimer blues.

Alzheimer blues ima tudi Estonija, ki je tik pred sprejetjem zakona o izenačitvi nacističnih in komunističnih simbolov ter prepovedi obojih. Hkrati bo zakon rehabilitiral tiste, ki so sodelovali z okupatorsko vojsko. (Čakajte - če je bilo početje kolaborantov brez graje, zakaj prepovedovati simbole, ki so jih nosili okupatorji?) Rusi se že pritožujejo in omenjajo ženevske konvencije, ker imajo Alzheimer blues tudi oni in so pozabili, kdo je kriv, da so Estonci tako sovražno nastrojeni zoper zvezdo, srp in kladivo. Kar pa se Slovencev tiče, je samo vprašanje časa, kdaj se bomo spomnili, da je treba stopiti v korak z Evropo (Estonija je v Evropski uniji, nikarte pozabiti tega!), in podoben zakon sprejeli tudi pri nas. Seveda ga bomo, o tem sploh ni dvoma, ko pa se opozicija ukvarja zgolj s sabo in je razmerje moči v parlamentu tako, kot sem že omenila. Če se bo slučajno pokazalo, da med nacistične/komunistične simbole spada tudi Lili Marlene, bomo tiste tri ure stoje na desni nogi pač prepevali Kreslinove Spominčice, pa bo.

Imenitno bo, ko bomo izbrisali petdeset let narodove zgodovine, svojo lastno pa tudi, se temu primerno pomladili in vsi postali čudovitih sweet sixteen. Saj se že zdaj obnašamo najstniškim letom primerno.

Sicer pa, s kakšno pravico se prav jaz razburjam?!

Trenutek za tovariško samokritiko.

Med selitvijo sem našla fotografijo, ki je pred davnimi leti priromala v moje roke naravnost iz arhivov službe državne varnosti; na njeni hrbtni strani sem opisana kot „neznan element, morda darkerica“. Bila sem namreč oblečena v črno in obuta v težke čevlje, ker nisem vedela, ali se morda ne bo treba tepsti. S policijo: kajti fotografija je bila posneta poleti 1998 med demonstracijami pred pravno fakulteto, kjer je več deset tisoč Slovencev skupaj s „tretjerazredno revijo nizke naklade“ (Mladino) zahtevalo izpustitev danes pozabljivega (ali nehvaležnega) avtorja citata (Janše) in drugih obtožencev v procesu zoper četverico. Ja, prav ste prebrali: demonstrirala sem za Janšo. Ne le pred faksom, ampak tudi na Roški in decembra, ko je snežilo v lopatah, pred skupščino. „Ali ni škoda časa?“ me je spraševala moja mama. „Ko bo prišel na oblast, se bo obnašal natanko tako, kot se zdaj komunisti.“ „Ne bo se mogel,“ sem neomajno odkimavala z višine svojih dvajset-in-nekaj let, ko absolvent prava vse najbolje ve, „kajti mi se v resnici ne borimo za njega: mi se borimo za pravno državo.“

Sorry, mami, prav si imela, kajti to, kar smo v resnici dobili, je banana republika.

Sorry, Strojanovi in policijsko popisani novinarji: za to, kar vas je doletelo (in kar ni po besedah banana tožilke nič hudega), sem posredno kriva tudi jaz.

Le da nimam Alzheimer bluesa, zato mi še tolikšni odmerki rivastigmina ne bodo pomagali, da bi se po zgledu Jambreka in Janše spominjala samo tistega, ob čemer mi je udobno. Leta 2008 bom šla na volišče vedoč, da je Janša izdal moje mladostno zaupanje in razočaral na tisoče drugih ljudi. Žal bo pomagalo manj, kot so pomagale demonstracije proti procesu JBTZ. Kajti zdaj imamo demokracijo, to pa pomeni, da smemo svobodno izražati svoja mnenja: po tem nam vsaj malo odleže in po tem smo zato manj nevarni. Oblast, potem ko smo se oporečniki izkašljali, tako ali tako ravna po svoje.