Srečni konci

Osebna izkaznica rotterdamskega filmskega festivala pove, da gre za enega največjih, najobsežnejših in najraznovrstnejših filmskih dogodkov v svetu: 900 filmov, 25 dvoran, prek 1500 projekcij v 12 dneh, ki jih skupaj s spremljevalnimi dogodki obišče že blizu 400.000 gledalcev. Če dodamo še ustvarjalno-poslovni vrvež, ki v največje evropsko pristanišče privabi okrog tisoč udeležencev projekta cinemart - največje mednarodne tržnice filmskih zamisli, dobimo podobo pravega filmskega stroja.

Pa vendar Rotterdam ne šteje med velike. Kako je ob vseh presežnikih to mogoče? Preprosto - ker zanj veliki ne štejejo. Oče festivala, legendarni Hubert Bals, ga je leta 1972 spočel z jasno mislijo o alternativnem filmskem prostoru, ki bo podpiral in promoviral nekomercialno filmsko proizvodnjo in ustvarjalnost s posebno pozornostjo do kinematografij Azije in držav v razvoju. V šestintridesetih letih je seveda doživel nekaj sprememb, zlasti po Balsovi smrti leta 1988 (predvsem niso spoštovali njegove želje, naj festival ostane netekmovalen), vendar pa je navkljub pritiskom časa in denarja ohranil svoje izvirno poslanstvo in ostaja najpomembnejše pristanišče za neholivudske in nekomercialne filmske ladje z vseh koncev sveta.

Srečni konci?

V novem tisočletju daje festival zdrav videz, številke rastejo, tudi tiste, ki pomenijo finančno podporo ustvarjalcem iz kinematografsko manj razvitih držav, na čelu s fundacijo Hubert Bals. Veliko razlogov za samozadovoljstvo in vztrajanje na svoji poti, torej, toda Gertjan Zuilhof, dolgoletni snovalec rotterdamskega programa, ne misli tako. Digitalna in spletna revolucija, ki sta načeli temelje filmske industrije in distribucije, se bosta prej ali slej zažrli tudi v festivalsko meso, zato bodo filmski festivali v prihodnosti morali iskati nove razloge za obstoj oziroma najti razloge, ki bodo v obilici novih možnosti še naprej privabljali ustvarjalce in obiskovalce; golo prikazovanje filmov že kmalu ne bo več dovolj.

"Srečni konci je filmski program, ki ima bolj naravo dogodka. Je razprava. Je sporočilo. Vsekakor je filmski program brez filmov." Tako začenja Zuilhof svojo utemeljitev male programske revolucije, ki je že v pripravah zanetila iskre v programski ekipi festivala. Pojavili so se protesti kolegov, da Zuilhofove ideje minirajo njihovo delo in da so nekatere za festival naravnost pogubne.

Srečni konci - Ob koncu festivalov ni modni apokaliptični klic, temveč programska provokacija, ki je v enaki meri namenjena vodstvu (vodstvom) festivala, ustvarjalcem in gledalcem. Prve navaja k razmisleku o prihodnosti, druge in tretje k razumevanju pomena filmskega festivala v poplavi avdio-vizualnih izdelkov. Na provokacijo, da je festivalski terorist, odgovarja z značilnim zadržanim nasmeškom: "Mislim, da ni tako hudo. Res je bilo nekaj nasprotovanj, vendar je zamisli večina nazadnje sprejela in so sestavni del festivala. Dejstvo je, da si velika večina ljudi filmov ne ogleda več v kinematografih, ampak na domačem televizorju, računalniku, vedno pogosteje tudi na mobilnem telefonu. Filmski festival temelji na dveh stebrih: prvi je projekcija filmov v kinodvoranah, drugi je pripeljati skupaj ljudi, ki ustvarjajo filme, in tiste, ki imajo radi filme. Festival prihodnosti mora razmišljati, kaj narediti s filmskimi ljudmi, ki jih pripelješ skupaj, ko filmske projekcije niso več relevantne. Program srečnih koncev želi biti predvsem zelo praktičen. Razviti želi nove oblike in predstavitve, ki bodo fenomenu filmskega festivala pomagale preživeti."

Filmski futsal

Morda se ideja malonogometnega turnirja zdi neresna ali nevredna tako pomembnega podjetja, kjer naj bi se poglobljeno razmišljalo o filmih in globalno trgovalo z njimi, a če dobro pomislimo, ugotovimo, da lahko prav takšna oblika druženja prinese pristnejše stike, s tem pa boljše odnose in boljše razumevanje različnih filmskih strani (interesnih skupin), kar filmska skupnost resnično potrebuje.

"Videti je kot šala in morda tudi je, toda sto let po Freudovi študiji o Witzu vemo, da ima šala lahko funkcijo in pomen. Temeljna ideja futsala sredi filmskega festivala je, da si naši filmski gostje med festivalom malo oddahnejo, da vsaj za trenutek odvrnejo oči od filmov in filmskih projektov in si navsezadnje tudi vzamejo čas za neformalno druženje. Poleg tega nas je zanimalo, kakšen bo učinek, če nogometno igrišče in tekme postavimo v dvorano, kjer sicer potekajo filmske projekcije."

Posebnost rotterdamskega filmskega nogometa je bila prav lokacija. Ena od osrednjih festivalskih kinodvoran se je za ves dan spremenila v nogometni stadion, igrišče pa so postavili kar na oder, tako da je dobesedno zamenjalo filmsko platno. Rjava podlaga in bele črte igrišča so filmske zanesenjake gotovo spomnile na von Trierjev Dogville. Tudi dogajanje na njem je bilo precej pasje, saj so se filmski gostje in zlasti nogometne krvi željni domačini zapodili za žogo veliko bolj besno, kot je bilo mišljeno. Duh tekmovalnosti je ušel iz steklenice in pridelal eno hujšo poškodbo, pri kateri je moral posredovati celo rešilec.

"Mišljeno je bilo bolj kot zabava, vendar se je izkazalo, da se je težko izogniti tekmovalnosti. Najlepše je bilo videti, kako so posamezniki prehajali iz ene ekipe v drugo, bilo je veliko dobre volje, tako da kljub nesreči ostajajo pozitivni vtisi. Dogodki, kot je futsal, omogočajo tudi sproščeno sodelovanje med festivali, saj je med njimi vse preveč napetosti in tekmovalnosti, zato smo veseli, da se je odzvala ekipa festivala Kino Otok."

Kino Otok se je prebil vse do finala, kjer je po pričakovanjih klonil proti kombinirani argentinsko-brazilski ekipi, da, prav ste prebrali - morda se je prvič v zgodovini nogometa zgodilo, da so zapriseženi nogometni sovražniki sestavili skupno moštvo. In vendar se premika.

Videoveža

Največ nasprotovanj je doživela zamisel o videoveži, prostoru, v katerem je vsem obiskovalcem večji del festivalskega programa na voljo na DVD-jih. Lahko si jih sposodijo in si jih na kraju samem ogledajo, po odlomkih ali v celoti (ne morejo pa jih odnesti domov). Kolegi so protestirali, da s tem pljuvajo v lastno skledo in ljudi odvračajo od kinodvoran, da sami zabijajo žeblje v krsto festivala, vendar so se strahovi izkazali za neupravičene; obisk festivala še naprej raste, čeprav zadnja leta zmanjšujejo število filmov.

"Danes je tako rekoč vsaka nogometna tekma dostopna po televiziji ali na spletu, pa stadioni še nikoli niso bili tako veliki in tako polni. Videovežo je treba razumeti kot dopolnilni del festivala, kot pomoč obiskovalcem in promocijo za filme. Treba je verjeti v edinstvenost kinematografske izkušnje, ne pa jo v strahu iracionalno varovati. Namen videoveže ni nadomestilo ali poceni alternativa za ogled festivalskih filmov, vidim jo predvsem kot novo možnost, da dobi gledalec informacijo o filmu iz prve roke, da si torej ogleda odlomke filmov in se odloči za kinematografski ogled tistega, ki mu ustreza."

Nihče nima nič od tega, če gledalci množično zapuščajo dvorane. Blagajniški izkupiček ne more odtehtati slabega občutka pri gledalcih in ustvarjalcih. Osrednja promocijska sredstva, kot so festivalski katalogi ali filmska publicistika, podajajo o filmih zelo subjektivna mnenja, za katerimi v glavnem stoji osebni interes. Videoveža gledalcu omogoča neposredno informacijo o filmu, zato jo Zuilhof vidi predvsem kot alternativo filmski publicistiki.

"Ni naključje niti presenečenje, da so nad zamislijo najbolj vihali nosove prav filmski kritiki, češ da je edino pravo mesto za ogled filma kino in da si festival kot glavni promotor filmske umetnosti česa takega ne bi smel dovoliti. Toda prav ti filmski publicisti si večino filmov ogledajo v festivalski videoteki, ki je že dolgo let nepogrešljivi del festivalskega servisa za filmske profesionalce. Bog ne daj, da tam kakšnega filma zanje ne bi imeli! In potem na podlagi takšnega površnega ogleda objavljajo svoje prispevke za filmsko zgodovino ..."

DVD-tržnica

Vzporedno z videovežo so v prostorih osrednjega festivalskega hotela prvič organizirali tudi DVD-tržnico, na kateri so lahko navzoči ustvarjalci sami prodajali svoje filme.

"Na festivalih opažam, da številni ustvarjalci prinašajo s seboj svoje filme na DVD-jih in jih potem brezplačno delijo naokrog. Nimajo pa prostora, kjer bi obiskovalci oziroma zainteresirani sami prišli k njim in DVD-je morda kupili. DVD-tržnica je po eni strani dodaten prostor za promocijo filmov, po drugi strani pa ustvarjalcem omogoča, da prodajajo svoje DVD-je mimo distribucijskih kanalov, ki jemljejo večji del izkupička, in mimo urednikov, ki odločajo, kaj je za ljudi in prodajo primerno in kaj ne. Nihče seveda od tega ne bo obogatel, lahko pa se kak film in kak gledalec-kupec najdeta, ki se sicer ne bi, in kakšen ustvarjalec lahko kak dan kaj boljšega prigrizne."

Na festivalu je potekal tudi resnejši strokovni posvet na temo filmske distribucije in prodaje v digitalni dobi, zlasti ob pojavu novih avdio-vizualnih medijev (splet, mobitel, ipod ipd.). Najbrž ne po naključju so ga naslovili - srečni začetki. Posvet je izzvenel v klic po novih načinih prodaje filmov, ki naj bi se zgledovala po trženju glasbe na spletu in drugih medijih. Mnogi so ta korak že naredili in to mimo posvetov ter organiziranih distribucijskih kanalov. Na spletnih straneh objavljajo filmčke, ki jih je mogoče gledati ali spraviti na domači računalnik za določeno ceno. Morda najzanimivejši projekt te vrste je prvega januarja letos začel starosta ameriškega neodvisnega filma Jonas Mekas - 365 Films pomeni, da bo letos na svoji spletni strani vsak dan objavil nov kratki film (www.jonasmekas.com). Na dan objave si ga lahko ogledate ali shranite zastonj, za nazaj pa je treba plačati dva dolarja.

Scenaristični oder

Ideja branja scenarijev pred občinstvom zveni zares obetavno. Čeprav se vsako leto snema nepregledno število filmov, večina filmskih zamisli še vedno ostane na papirju. S programskim sklopom, ki avtorjem scenarijev sredi filmskega festivala omogoča predstavitev svojega dela, se filmskim zamislim odpira več novih možnosti. Scenariji, ki nimajo zagotovljenega financiranja, lahko prek scenarističnega branja dobijo neposreden odziv občinstva, in če ostanejo na papirju, tako vendarle vsaj malo zaživijo še v kakšni drugi glavi poleg scenaristove, skratka dobijo majhno, skromno, a vendarle življenje. Vzporedno s to zamislijo bi šla zamisel o publikaciji, ki bi objavljala izbrane neposnete scenarije ali sinopsise in jih ohranjala za uresničenje v prihodnosti. Scenariji, ki imajo zagotovljeno financiranje, pa bi najbolj vnetim ljubiteljem filma omogočili neposreden vpogled v proces nastajanja filma; lahko si zamislimo, kakšno zanimanje bi takšna scenaristična seansa zbudila v primeru kakšnega Kitana, Eastwooda ali Kiarostamija, vsekakor pa bi navzočim širila razumevanje njihovega filmskega sveta v smeri, ki jim doslej ni bila odprta.

"Letos smo izbrali tiste scenarije in njihove avtorje, ki so bili posneti in so na festivalskem sporedu," prekine Zuilhof naval mojih misli. "Tudi to, kar praviš, bi bilo lahko zanimivo, toda želeli smo se osredotočiti na ustvarjalni proces in se z branjem scenarijev posnetih in na festivalu prikazanih filmov vrniti na njihov začetek, k njihovemu izviru. Želeli smo film ponovno premisliti z vidika te celote in izhodišča ter pri poglobljenem razmišljanju o filmu dati besedo tudi scenaristom, ki so navadno potisnjeni v ozadje."

Srečni konci so poskrbeli za srečen končni občutek ob letošnjem Rotterdamu, ki je bil sicer poln tehničnih in organizacijskih težav, napetosti in živčnosti. Srečni konci navadno pomenijo konec sreče, vendar se v primeru teh igrivih vizij, ki ležerno lebdijo nad običajno festivalsko mrzlico, zdi, da jo bomo prav v njih najlažje našli.