Pasje procesije

Povsod moramo biti zraven ... Slovenci se moramo udeležiti vsake pasje procesije, pa četudi na repu, z brezovo metlo v rokah, da za predhodniki čistimo kakce. Zdajle, na primer, nam še pred predsedovanjem EU grozi Evrovizija, kjer se bo nekaj trpeče cvilečega sila izvirno pretvarjalo, da je Zoran Predin, ki se pretvarja, da je Il Divo. Kaj nam je take izvirnosti treba? Mar ne bi bilo bolje ostati doma? Janšo na plesu v dunajski operi laže razumem. Za slehernega partijskega sekretarja s podeželja bi tak purgarski kič zagotovo pomenil vrhunec kulture in svetovljanskega blišča, zlasti če bi ga k vrhuncu pospremila ženska ročica; zagotovo so bivši komunistični kadri že v pionirski mladosti s pomečkano kravato in v gležnjarjih s starši obiskovali sosede, ki so imeli tevejček, da bi na novega leta dan orošenih oči prisluhnili novoletnemu koncertu valčkov in polk, ki so po izobraženem mnenju Paris Hilton “klasična glasba”. Ampak naj jim bo; vsakomur svoje. Dosti manj mi je jasno, zakaj so se o Janševi eskapadi počutila dolžna poročati vsa slovenska občila od rumenega kanala A do “osrednjega” časnika Delo. Je že res, da je Delov šef Janšev, kljub temu pa je to, kako se naš ministrski predsednik smeši v svojem prostem času, izključno premierjev osebni problem.

Ena od neštetih pasjih procesij, ki bi jih iz zornega kota “predstavitve Slovenije v svetu” narod zlahka pogrešal, je bilo svetovno smučarsko prvenstvo v Areju. Samo upamo lahko, da bo svet zmajal z glavo rekoč: “Hudirja, kako začetniško smučajo tile Slovaki.” Vendar ni kleč v slabih rezultatih. Od državice, ki ima manj prebivalcev, kot jih je imel London v dobi plinskih svetilk in kočij, prav zares ni pošteno zahtevati, naj briljira v vseh športih od frnikolanja do pikada; naši fizkulturniki imajo ustavno pravico do tega, da so včasih med zadnjimi. Težava je v tem, da se je za to, da bi se uvrstili na rep, ob neokusno optimističnem medijskem pompu v Are podal bataljon tekmovalcev, čeprav bi to, kar so dosegli, brez kaplje znoja dosegel en sam. Odstopil bi pri prvih vratcih v slalomu, odstopil v kombinaciji in smuku, v veleslalomu dosegel odlično, osupljivo, imenitno, uau, deveto mesto ter odkrito priznal, da se mu je “usralo”, si nataknil lasuljo in odstopil tudi v ženskem slalomu, kombinaciji ter smuku, pa bi bilo naše svetovno prvenstvo za male denarje uspešno pod streho.

Resnični svetovljan in intelektualec Bojan Štih ni maral športnikov. Videti jih ni mogel. (V nasprotju z mano, ki jih ne morem slišati. Sicer obstajajo svetle izjeme, a pri večini se tako kot pri devetindevetdesetih odstotkih športnih novinarjev vsakokrat znova sprašujem, ali ne bi bilo treba njihovih izjav v jezikovnem pogledu označiti kot kvaren vpliv na mladino. Ne slovnica ne zborna izreka jim nista domači. Da ne omenjamo tistega, kar poskušajo z veliko oguljenih floskul povedati ... “Moram reči, da sem s svojim nastopom še kar zadovoljen, ker moram reči, da sem pustil, eee, srce na igrišču, da bi ujel priključek z najboljšimi, vendar sem naredil nepotrebne napake, danes mi brcanje žoge pač ni šlo od rok, čeprav sem spal na vzmetnici Dormeo, zato moram reči, da nisem mogel pokazati tistega, kar sem pokazal na treningih.” Beda.) Posebej žlahten prezir je Štih gojil do smučarjev, ki jih je v svoji privatni terminologiji prekrstil v “količkarje”, in nekoč sem ga slišala, kako je na hodnikih Viba filma glasno zarobantil: “Če vse življenje ne počenjaš drugega, kakor da se voziš med količki, ti enkrat menda ja mora ratat!” No - kakor kaže, bomo na ta “enkrat” še malce počakali.

A da ne bomo prestrogi: čeprav jim po njihovi jezikovni omiki tega ne bi pripisali, so športniki inteligentni ljudje. Dokaz: le kakih dvajset je takih, ki niso znali pred davkarijo prebegniti v Monako ali skleniti rednega delovnega razmerja pri, denimo, ministrstvu za obrambo, raziskavo rud in zapravljanje časa, zato jih bodo prizadeli ukrepi nedotakljivega Andreja Bručana, ki namerava samozaposlenim v kulturi in športu kar za 34 odstotkov zvišati obvezne prispevke za zdravstveno zavarovanje; le kakih dvajset je takih, v nasprotju z 2800 samozaposlenimi kulturniki, katerih dohodki že zdaj zaostajajo za slovenskim povprečjem, na nekaterih področjih umetnosti celo za tretjino. Kdo je potemtakem tu neumen? Dohtar Bručan zagotovo ne, saj je njegov cilj - ob molčeči podpori ministra za boj proti kulturi Vaska Simonitija zdesetkati vrste poslednjih pismenih Slovencev na dvajset - očitno že skoraj dosežen. Ob pobudi dr. Bručana je od mrtvih vstal tudi zloglasni Mićo Mrkaić (vampirjem se to redno dogaja) in ponovno privlekel na plano žaljivke iz svojega standardnega arzenala: kulturni delavci so po njegovem še vedno paraziti, lenobe in razvajeni izkoriščevalci slovenskega življa. No ja. Res mi je žal, da Mrkaić nikoli ne bo prebral niti ene knjige; če bi, denimo, segel po kateri od mojih, bi se lahko naučil vsaj domiselneje zmerjati.

Dolgo sem ugibala, kje je treba iskati korenine Mrkaićevega strastnega sovraštva do kulture - in potem sem se po zgledu Miss Marple iz romanov Agathe Christie, ki jo vse spominja na kaj drugega, zato z levo roko reši še tako trd detektivski oreh, spomnila na peščico snobovskih dam, ki sem jih poznala v otroštvu; nosile so rokavičke, klobuke in svilene šale, zahajale v Mikličevo restavracijo in s purgarskim navdušenjem, kakršno na plesu v dunajski operi zagotovo ne bi bilo neopaženo, recitirale francoske pesmice; ljubile so pesmice, ljubile blagoglasne romanske jezike in ljubile literaturo, dokler se ni pokazalo, da se v književnih vodah vsaka brihtna gimnazijka znajde bolje od njih. Takrat je bilo deklamiranja konec. Nekatere od dam so iz užaljenosti celo napravile kariero v bančništvu, vse po vrsti pa so po tem, ko jim je paradni konj crknil, nehale brati, kaj brati: celo pogovarjati so se nehale s kulturnimi zajedavci. Zakaj bi se mučile z nečim, s čimer se ne moreš postavljati? In tako si zlahka predstavljam, kako je mali Mićo v gimnazijskih letih sklamfal pesmico (brez skrbi, vsak Slovenec ali poslovenjen državljan jo je, torej jo je zagotovo tudi on) in jo pokazal profesorici za slovenščino, ta pa mu je rekla:

“Mičo, to ni ničemur podobno. Raje se poprimi ameriške ekonomije, ker si za vse drugo prebutast.”

Sledila so desetletja zakrknjene mržnje.

Ta mržnja nas bo pokopala. Ne le Mićeva. Mrkaić, Bručan, Simoniti in ostala banda si ne bi mogli privoščiti tega, kar si privoščijo, če se ne bi zavedali, da zanje prikrito navija ves naš narod delavcev in kmetov. Ali natančneje: narod obrtnikov, trgovk, malih uradnikov, upokojencev, upravičeno zaskrbljenih za svoj obstoj, pesticide prodajajočih samostojnih podjetnikov, nepismenih poslancev ... in seveda kmetov. Ker moramo biti Slovenci zraven pri vsaki pasji procesiji (ja, to je po sredi!), so vsi našteti namreč vsaj enkrat v življenju začutili nujo, napisati pesem - danes pa se z glasovanjem za stranko, ki uvaja kulturi sovražne davčne in socialne reforme, maščujejo tistim, ki pesnijo bolje od njih.