Stoodstotno organska voda

Oni petek sem, bežeč pred grosupeljskim naglasom in teorijami zarot JJ-ja na vročem stolu, pristala pri ameriški različici resničnostnega šova Zamenjajmo ženo. O televiziji sedaj govorim. Bila je nadvse zanimiva situacija: kalifornijsko snobiš veganko so poslali v louisiansko močvirje med lovce na aligatorje; aligatorsko mamo pa v vegansko kalifornijsko gnezdo. Kaj se je zgodilo? Aligatorka se je poskušala prilagoditi družini, pri kateri je gostovala, in je brez besed začela kuhati vegansko hrano. Veganka pa je članom mesojede družine pridigala o tem, kakšni packi so, ker jedo meso, in jih silila s svojimi ultrazdravimi zvarki ter jim predvajala filme o pravicah živali, med katerimi je jokala. Ko sta se dami srečali, je veganka aligatorki pridigala o tem, da z mesom zastruplja svojo družino. Aligatorka pa ji je le pikro odgovorila: "Jaz sem skušala spoštovati načela tvoje družine, ti mojih nisi. Toliko govorite o spoštovanju živih bitij, pa ne spoštujete niti ljudi, ki mislijo drugače." Konec debate. Samo še ocvirek: veganka je zadnji dan svojega bivanja v močvirju, ko je ata Aligator rekel, da ima njegov sin dovolj brozgaste zelenjavne hrane ter da ga bo odpeljal v gostilno na zdrav obrok ocvrtega aligatorja, poskusila kos mesa. Po vsem kremženju, preden ga je dala v usta, se ji je ob prvem ugrizu narisal nasmešek in izdahnila je besede: "It is good."

Epizoda o aligatorsko-veganski izmenjavi me je spomnila na moj prvi obisk trgovine z bioprehrano. Priznam, tja nisem šla, da bi postala eko bio osveščena, temveč zato, da sem izbrskala nekaj komadov eksotične hrane za pacifiško večerjo. Predvsem kokosovo smetano, ki je tu v bio eko varianti po 2 evra za kos le bled nadomestek v okusu tistih zarostanih konzerv made in indonesia po 10 centimov, ki se dobijo v vsaki orientalski štacuni na drugi strani meje. Ja, vem, lahko bi jo naredila sama, a kaj, ko tudi kokosovi orehi tu niso dovolj voljni in sočni za ribanje. Morebiti zato, ker niso bio eko. Še bolj me je presenetil sladki krompir. Gomolj, ki je osnovna prehrana skoraj tretjine svetovnega prebivalstva, stane v bio eko italijanski različici v bioštacuni pri nas skoraj 6 evrov za kilogram. Je pa bio eko. Tisti tam na pacifiških otokih tudi.

Šla sem še na sobotno ekološko tržnico v prestolnici. V razne namaze in pašte in podobne pripravljene zadeve se nisem podrobneje spuščala, ker imajo moje okuševalske borbončice v spominu zapisano, da so ti zvarki navadno bolj ali manj žagovinastega okusa. (Joj, častilci vege-, bio-, ekohrane, prosim vas, ne zasujte nas spet s pismi ogorčenja - to, kar je tu zapisano, je le izolirano mnenje popolnoma neidoktrinirane kvazigurmanke.) Bolj me je zanimala zelenjavica, ki so jo prodajali. Pa mi res ni bilo jasno, v čem se berivka z eko bio kmetije razlikuje od berivke moje ljubljanske branjevke. Ali zakaj so bio eko koprive na tržnici vredne 2 evra četrt kile, tiste na mojem dvorišču pa so opsovane s plevelom? (V bistvu niso, ker sem jih medtem že nabrala in predelala v omakico.) Ob pogledu na pikasta in krmežljava jabolka po 3,5 evra za kilogram, pa sem se le nasmehnila in se spomnila svoje londonske tržnične epizode izpred ... hm, izpred skoraj dvajsetih let. Namreč, v predekodobi sem v napadu nore zaljubljenosti odšla v London. Ker britanska hrana ni bog vedi kaj, kolonialnih restavracij pa se balkanski jedec tudi kmalu naveliča, sem bila primorana kuhati sama. In sem hodila na lokalno tržnico v Hackneyju, takrat domovanju emigrantov vseh mogočih ras in levičarsko usmerjenih upper middle class Angležev. Kupovala sem vse sorte sadja in zelenjave, ki je nisem poznala, da sem potem lahko v kuhinji eksperimentirala. Le eni stvari se nisem odrekla, ker je v meni povzročala domotožje: jabolkom. A kaj, ko je bila takrat moda svetlo zelenih mastnih jabolk granny smith, ki so bila bolj ali manj brez okusa, jaz Balkanka pa sem bila vajena domačih, kmečkih sort. Pa sem odkrila, da je imel neki Pakistanec pod pultom košaro z manjvredno robo, v njej pa so se vedno našla neugledna, pikasta jabolka sorte cox. Toda njihov okus je bil vsaj približno jabolkast. Kilogram pa je stal toliko kot en sam bleščeči granny. Bog vedi, koliko stanejo sedaj, ko so uvrščena v razred bio eko.

Glejte, nočem biti tako netolerantna kot gospa Vege iz resničnostnega šova. Ampak kaj, ko mi moj skeptični um nenehno šepeta, da je bio eko tržni nateg. Saj ne rečem ... namen je čudovit, ta vrnitev k naravi, nezastrupljanje Zemlje, zdrava prehrana ... A kaj, ko se mi zdi, da je nalepka bio eko organsko sedaj postala le še ena tržna niša živilske industrije. Bio eko organsko je čudodelna nalepka, ki hrani zvišuje ceno. Recimo: biorefošk je ne glede na kakovost dražji od navadnega refoška. Pred kakšnim mesecem sem bila v prvem carboNZero vinogradu na svetu. Na Novi Zelandiji si je tako etiketo prislužil vinograd Grove Mill, češ da se vsega CO2, ki ga proizvedejo s proizvodnjo vina, znebijo s saditvijo novih dreves. Besedo carboNZero so celo patentirali kot blagovno znamko. Na moje vprašanje, kako vedo, koliko dreves morajo posaditi glede na količino CO2, ki jo proizvedejo, so ostali pametno tiho. A njihova vina nosijo oznako carboNZero in so za nekaj evrov dražja od drugih vin. Ne glede na kakovost. Ker se zdi, da je oznaka bio eko organsko pomembnejša od veličine okusa.

Nasploh so ti Zelandci obsedeni z bio eko. Vse je organsko. Razumem, da je taka njihova jagnjetina, ker se tako ali tako vse ovce vse leto pasejo zunaj. Za vse drugo moj skeptični um glede na videno hudo dvomi. Toda bio eco organic je za Zelandce tako močan tržni adut, da so sedaj zaskrbljeni za blaginjo svoje ekonomije, ako se bodo uveljavile omejitve v letalskem prometu, da bi zmanjšali emisijo CO2. Ker bi to pomenilo, da svojih bio eco oraganic proizvodov ne bi mogli več prodajati na britanskem trgu, saj ti zaradi letalskega prevoza in s tem povezanih letalskih izpustov ne bi bili več carbon free. Zato sedaj na veliko oglašujejo, da velika večina njihovih proizvodov potuje z ladjami, te pa so carbon free, zatorej je njihov kivi, ko prispe v Evropo, še vedno bio eko. Toda ali si vi, razvajeni Balkanci, res želite jesti kivi, ki je dober mesec potoval v podpalubju kargo ladje? Je to res zdrava biohrana?

Pa so Zelandci v bio eco organic mrzlici iznašli proizvod, ki se v mesecih čezoceanske plovbe ne kvari. Prvi teden zelandskega prehranjevanja sem se šalila, da je pri njih vse tako bio eko, da je še voda organska. Po kakšnem tednu pa sem v trgovini zagledala Virgin Kiwi, cerified organic water. Kaj so nas res v tistih socialističnih šolah narobe naučili, da je voda anorganska snov? Sedaj pa mi tukaj neki Zelandci prodajajo organsko vodo. Po 3 evre za osem deci.