Lov za izgubljenim zakladom

Enajstega septembra 2001 je gorel Svetovni trgovinski center. Dobre tri mesece kasneje, 30. decembra 2001, je gorel Harry Potter. Pastor Jack D. Brock, vodja Cerkve Jezusove skupnosti, je dal v novomehiškem Alamogordu sežgati vse knjige o Harryju Potterju. Iz preprostega razloga: "Knjige o Harryju Potterju prikazujejo čarovništvo kot nekaj pozitivnega, Biblija pa okultne prakse odločno obsoja." Burn, Baby, Burn! Pastor Brock je razkrinkal Potterja: pod njegovo naivno, nedolžno, nenevarno, fantazijsko masko je ugledal okultni, poganski, antikrščanski, satanistični mrak, ki ogroža krščansko moralo, družbeni red, družinske vrednote in tradicijo. Potter skuša otroke vpeljati in zapeljati v čarovništvo, heh, v magick. "Harry Potter je hudič, ki uničuje ljudi." Ne, brez skrbi, Harryja Potterja ni prebral, je pa "preštudiral njegovo vsebino". Karkoli že to pomeni. Svet se je zgrozil, toda pastor, zgrožen nad zgroženostjo sveta, se je čudil: pa saj je šlo le za lokalni dogodek! Obenem je tudi ponovno poudaril, da je sežig knjig opravil v skladu z Biblijo. Hej, nimaš kaj - tako zapoveduje Biblija! Če bi v Bibliji pisalo, da je treba s knjigo vred zažgati tudi avtorja, potem bi v Alamogordu verjetno gorela tudi J. K. Rowling. Ali pa bi gorela v Greenvillu (Michigan), kjer je prečastiti T. D. Turner, škof Jezusove nedominacijske cerkve, Harryja Potterja sežgal dve leti kasneje. Škof in njegovi fundamentalistični farani, ki so vreščali, da je Potter v resnici Satan, so hoteli "svetu pokazati, da so pravi učenci Jezusa Kristusa, ki v Zlu ne vidijo Dobrega". Ergo: sežig Harryja Potterja, ki je v očeh krščanskih fundamentalistov očitno zamenjal prejšnje poganske diabolike, recimo seks, droge in rokenrol (Elvis, Beatles, hardrock, satanrock), je bil dokaz popolne vdanosti Bogu. No, v Lewistonu (Maine) so hoteli podaniki Jezusove stranke Potterja sežgati že prej, novembra 2001: ker pa mestne oblasti prečastitemu Douglasu Turnerju kresovanja niso odobrile, je sklenil, da jih bo razstrigel. Kar je potem v središču mesta tudi storil, rekoč: "Ni skrivnost, da v tem, kar počnem, uživam."

Nič, kristjani se morajo znebiti vsega, kar ovira njihovo komuniciranje z Bogom, je rekel pastor Brock. Ko sežgeš Potterja, to "mojstrovino satanistične prevare", si bližje Bogu. Lahko si živo predstavljate, kako blizu Bogu bi bil šele kristjan, ki bi sežgal Koran. In iskreno rečeno, ko so po 11. septembru tako histerično sežigali Potterja, se je zdelo, kot da Potter v resnici le nadomešča Koran. Posledice te histerične lustracije so bile namreč tipično vojno-patriotske: nekatere knjižnice so se po hitrem postopku znebile knjig o Harryju Potterju, druge so Potterja - "hujšega od pornografije, bolj nevarnega od satanistične Biblije", kot je rekel pastor Deacon Fred - otrokom izposojale le s pisnim privoljenjem njihovih staršev, mnoge otroške trgovine so zavrnile prodajo licenčnih izdelkov, povezanih s Potterjem, v Somersetu so starši podpisovali peticijo proti filmom o Potterju, na spletni strani Landovrske baptistične cerkve, "ki odrešuje že vse tja od leta 1620", pa je pisalo, da je sežiganje Potterja del "duhovnega prebujenja", ki je Ameriko zajelo po 11. septembru - in seveda, da se kristjani sežiganja knjig ne sramujejo, da jih sežigajo že več kot 2000 let, da je Landovrska baptistična cerkev doslej sežgala že več kot 3,4 milijona knjig, da je to promocija njihove vere v Jezusa Kristusa in ena izmed najlepših stvari, ki jih lahko naredi kristjan. Fundamentalistične spletne strani so začele kar tekmovati v tem, katera bo bolj razkrinkala Potterja - katera bo pod njegovo nedolžno fantazijsko masko našla več subverzivnih elementov, ki skušajo otroke speljati na temno stran. Potterju so tako očitali, da je satanist, okultist, lažni profet in neopoganski črnomašnik, da je v španoviji z Antikristom, da relativizira odnos med Dobrim in Zlim, da ruši klasično družino in krščanski verski format, da spodkopava mentalni filter, ki temelji na božji besedi, da promovira nespoštovanje avtoritete, reinkarnacijo, nekromantiko, nekrofilijo, življenje brez duše, new-age, vzgojnoizobraževalne programe Združenih narodov in ideje Novega svetovnega reda. Ko je Hitlerja obsedel okultizem, je lahko okultne knjige dobil le v nekaj knjigarnah - zdaj pa lahko otroci Potterja dobijo v vsaki štacuni, so rohneli fundamentalisti. Ni čudno, če se pa ob Bogu tako dolgočasijo.

Prikriti geji

Krščanski fundamentalisti - pravi, patriotski, puritanski Američani - Potterju presenetljivo niso očitali le ene reči: da je prikriti gej. A po drugi strani: le zakaj bi to iskali pri Potterju, če pa je tega na pretek v risankah. Če vprašate fundamentalistične pastorje, potem so animirani liki pravi skriti zaklad subverzivnosti in deviantnosti, predvsem prikrite homoseksualnosti. Je kaj bolj nedolžnega in fantazijskega od risanke? Ne, nič. Pastorji so v grozi ugotovili: fantazijska nedolžnost risank je le krinka za prikrito oglaševanje homoseksualnosti. In pastor ni pravi Kristusov vojak, če tega ali onega animiranega lika ne razkrinka kot prikritega geja. James Dobson, sloviti fundamentalistični pastor in vodja organizacije Focus On The Family, je pred tremi leti "razkril", da je SpongeBob SquarePants - glavni junak popularne istoimenske animirane TV-serije, sicer evforična kuhinjska goba, ki živi pod morjem - v resnici prikriti gej, ali bolje rečeno, da skuša otroke rekrutirati med geje. Prečastiti je torej ugotovil dvoje: prvič, da skušajo s pomočjo animirane nedolžnosti homoseksualnost spremeniti v nekaj sprejemljivega, in drugič, da animirane like uporabljajo kot orožje kulturne vojne, kot orodje za rušenje tradicionalne družine, tradicionalnih vrednot in tradicionalne Amerike, utemeljene na Bibliji.

Deset let prej, leta 1994, je severnokarolinski pastor Joseph Chambers zahteval, da na lokalni TV prepovejo predvajanje popularne serije Sezamova ulica, češ da sta muppetka Bert in Ernie v resnici prikrita geja. "Bert in Ernie sta odrasla moška, ki si delita hišo in spalnico. Delita si oblačila in hrano, tudi kuhata skupaj, obenem pa imata izrazite ženstvene poteze," je rohnel v svojem radijskem šovu. Pastor se je verjetno ustrašil, ker so pred tem krožile govorice, da skušata Bert in Ernie otroke speljati v "svoj življenjski slog" in da se bosta v eni izmed naslednjih epizod poročila. Ha! Le strah pred gejem je hujši od strahu pred Satanom. Fundamentalisti so nekoč povsod videli komuniste - danes povsod vidijo geje. V vsakem animiranem liku. Vsi so sumljivi - od medvedka Puja do dinozavra Barneyja, če seveda ne omenjamo homoerotičnega podtona v odnosu med ponarodelim Huckleberryjem Finnom in pobeglim sužnjem Jimom ali popularne nizozemske otroške knjige Kralj in kralj, v kateri se princ namesto v princeso zaljubi v princa. Hej, ne pozabite, da se je leta 2005 v popularni animirani seriji Simpsonovi - resda namenjeni bolj odraslim kot otrokom - izkazalo, da je Patty Bouvier, sestra Marge Simpson, v resnici lezbijka. Patty se je na lepem samorazkrila - na grozo pastorjev, ki so tako dobili potrdilo, da so animirani liki del zarote proti krščanski Ameriki, še toliko bolj, ker so nekateri pastorji Simpsonove uporabljali pri verouku - kot pozitiven zgled. Kaj so pa vedeli. In ne pozabite, kakšen kulturni šok je leta 2005 povzročila ena izmed epizod animirane serije Busterjeve razglednice, v kateri je zajec Buster Baxter na lepem srečal lezbični par - prikazovanje te epizode je skušala preprečiti celo Margaret Spellings, ameriška ministrica za šolstvo.

Ali pa se spomnite Telebajskov, britanske serije o štirih telebajskih, ki norijo sredi narave, stanujejo v podzemskem bunkerju in se hihitajo. "Telebajski živijo!" Toda ko so Telebajski leta 1999 štartali v Ameriki, se je Jerryju Falwellu, razvpitemu pastorju Moralne večine, zmešalo: "Telebajski so za otroke kvarni!" Zakaj? Ker je škrlatni telebajsek Tinky Winky menda v resnici prikriti gej. In zakaj je gej? Ker je škrlatne barve ("barva gejevskega ponosa"), ker ima na glavi anteno v obliki trikotnika ("simbol gejevskega ponosa"), ker rad aranžira cvetje in ker okrog paradira z rdečo damsko torbico. Nič hudega, heh, še toliko bolj, ker je spolna identiteta telebajskov trans zase. Tako kot namreč ni jasno, ali med telebajski obstajajo kake družinske vezi, tudi ni jasno, kakšnega spola so - ves čas so goli, toda spolnih organov ni na spregled. Predspolna bitja? Postspolna? Transspolna? Novi spol? Interaktivni psihedelični rezime vseh spolov? Cybersex? Telebajski so po eni strani videti kot skriti zaklad naravne zgodovine, o katerem krščanski fundamentalizem nima pojma, po drugi pa kot odgovor na fundamentalistično institucionalizacijo heteroseksualnosti in idealizacijo heteroseksizma. A po drugi strani: hujši od strahu pred geji je le strah pred komunizmom. S Falwellovo konspirologijo so namreč lahko tekmovale le spletne strani, ki so v telebajskih videle komunistično alegorijo, češ da so v resnici le prikriti, infiltrirani komunisti, revolucionarni aktivisti, ki so vodeni iz mračne, omnipotentne, KGB-jevske tujine in ki širijo nezadovoljstvo, podžigajo kulturno revolucijo, otrokom perejo možgane in rušijo razredno harmonijo. Drži, telebajski se ne zmenijo za razkošje, za aristokratske ideale, za socialne privilegije. Prej narobe, iz socialne tekme izstopijo, pa čeprav na svoj igrivo dekadenten način. Kot hipiji. Ne preseneča, da je Ewa Sowinska, poljska ombudsmanka za otroke, nedavno svojim psihologom in seksologom naročila, naj raziščejo, ali Tinky Winky res promovira homoseksualnost. Psihologi in seksologi so telebajska preučili in rekli: ne, Tinky Winky ne promovira homoseksualnosti. Je pa res, da tega, ali promovira komunizem, niso preučili. Zato popravljam: strah pred geji je hujši od strahu pred komunizmom.

Prikriti imperialisti

Krščanski fundamentalisti radi rečejo: to, kar se je začelo, ko je Disney Mišku Mikiju poveznil čarovniški klobuk, se je 60 let kasneje končalo s Harryjem Potterjem! Toda v Alamogordu ni gorel Disney, ampak Potter - Disneyjevo verzijo Sneguljčice in sedmih palčkov so vrgli le v smeti. Demonstrativno. Leta 1973 je v Čilu - po čilskem 11. septembru - gorela knjiga o Disneyju: Kako brati Racmana Jaka. To briljantno, lucidno, kultno knjigo, ki je zdaj - v prevodu Aleksandre Rekar in opremljena z vsemogočimi bonusi - izšla tudi pri nas, sta leta 1971, v času Allendejeve vlade, objavila Ariel Dorfman in Armand Mattelart, vojaška hunta pa jo je potem vrgla na grmado. Če te je Pinochetov režim zasačil s to knjigo v rokah, si menda tvegal življenje. In kaj zločinskega sta zagrešila Dorfman in Mattelart? Ironično, storila sta to, kar počnejo krščanski fundamentalisti - potopila sta se pod nedolžno, spontano, naravno, ljubeznivo, zaupljivo, fantazijsko masko otroškega popa. Razlika je le v tem, da pod nedolžno fantazijsko masko Disneyjevih stripov nista našla prikritih gejev in prikritih Antikristov, ampak prikrite imperialiste. Avtorja se najprej vprašata: kako to, da v Disneyjevih stripih ni staršev? "Disneyjev svet je svet stricev in prastricev, nečakov in bratrancev; ko gre za moško-ženska razmerja, obstajajo samo večni zaročenci. Stric Skopušnik je Jakov stric, babica Katica je Jakova teta (vendar ni Skopušnikova žena), Jaka pa je stric Paka, Žaka in Maka." Točno: ker ni staršev, pomeni, da vsi ti evnuški liki niso bili oplojeni po biološki poti - ker niso bili oplojeni po biološki poti, ni spolnosti - ker ni spolnosti, je otrokom ni treba razlagati. Toda to ni pravi razlog za odsotnost staršev - to je "razlog", nad katerim bi bili navdušeni kvečjemu krščanski fundamentalisti, ki po drugi strani kakopak ne bi bili navdušeni nad tem, da v Disneyjevih stripih ni staršev. Res pa je, da bi bili navdušeni nad tem, da Disneyjevi junaki živijo v svetu avtoritet, discipline in ponižnosti, da svojo podrejenost jemljejo kot nekaj naravnega, da gospodarja, ki "jekleno pest skriva v žametni rokavici", vedno ubogajo in da sledijo tudi njegovim "najbolj norim ukazom", da živijo v večnem sedanjiku - "ker se niso rodili, tudi ne morejo odrasti". Kar pomeni, da spremembe, revolucije in upiranje usodi v Disneyjevem svetu niso mogoči - obstaja le večna tekma med enakimi ... ee, med živalmi. Ta nespremenljivi svet je nekaj naravnega, v naravo pa je prepovedano posegati.

Stvari postanejo bolj jasne, ko se Disneyjevi junaki odpravijo na pustolovščine v Tretji svet - v Azteško zemljo, Inco-Blinco in Nemiristan, v svet "divjakov" in "predljudi", ki so tako iskreni, nerazumni, lahkoverni, nerazviti, plemeniti, nedolžni in otročji, da jim kar sami "dajejo bogastva svoje zemlje". Zlato, diamante, surovine, skrite zaklade. Tono zlata zamenjajo za zapestno uro in podobne tehnološke drobnarije, vrata iz nerjavečega jekla za vrata iz čistega zlata, dragulje za milne mehurčke. Razumete, ne: Tretji svet je tako otročji, da zlata in drugih svojih bogastev ne potrebuje. "Imamo dragulje, vendar za nas niso uporabni. Ne spravijo te v smeh kot čarobni mehurčki," pravijo Disneyjevi Arabci. In ne le da je način, kako Disneyjevi junaki v Tretjem svetu pridejo do bogastva, vedno prikazan kot "čarovnija" (magick, heh!), ampak tudi sami domorodci uživajo v tem imperialističnem plenjenju njihovega bogastva. "Vsakič, ko jim odvzamejo kak predmet, se okrepi njihovo zadovoljstvo." Disneyjevi stripi ustvarjajo vtis, da imperialisti - "dobri tujci", "nepristranski prijatelji domorodcev", "zagovorniki potlačenih narodov" - jemljejo le tisto, kar je v Tretjem svetu odvečno in nepotrebno. In ker je zlato za domorodce neuporabno, "ga je bolje odstraniti". V Ameriki ga je mogoče koristno uporabiti. To ni ropanje, ampak usluga. Imperialisti delajo svojim kolonijam uslugo! Za bogastvo v Tretjem svetu preprosto ni zanimanja: domorodci ne vedo, kaj bi z njim. Bogastvo leži v Tretjem svetu in čaka na "srečneža", ki ga bo našel. Bogatenje je posledica "sreče", ki jo ima imperializem. Bogastvo, ki leži v kolonijah, je brez dedičev, brez izvora, brez zgodovine, brez očetov, brez staršev - nihče ga ni ustvaril, izdelal, proizvedel. Spočeto je bilo brezmadežno, kot pravita avtorja - brez dela, brez napora, brez delavskega znoja, brez proizvodnega procesa. Bogastvo se v zlate dolarje, ki potem krožijo po Ameriki, spremeni "čarobno". Bogastvo je tako "očiščeno krivde", kar je seveda temelj ameriške ideologije: ustvarjanje iluzije, da zlato ustvarja zlato, ne pa mizerno plačano človeško delo. Ergo: tako kot za nastanek Disneyjevih junakov ni potreben seks, tudi za nastanek bogastva ni potrebno delo. Ne, Dorfman in Mattelart pri Disneyju nista odkrila prikritih gejev in prikritih Antikristov, ampak prikrite imperialiste, prikrite delavce in prikrito legitimiranje ameriške pravice do prisvajanja tujih bogastev. Burn, Baby, Burn!