Proti fondu za privatizacijo slovenskega filma

Nikoli si nisem mislil, da bom na obdobje članstva v nadzornem svetu Filmskega sklada gledal z nostalgijo. Izgubil sem nekaj prijateljev, nazadnje pa bil kot predsednik preglasovan ob imenovanju nove direktorice in potisnjen v ločeno mnenje. A ko zadnje dneve in tedne prebiram članke, pisma in proteste, me je vseeno prijelo, da se oglasim.

Naj najprej zelo jasno zapišem: svinjsko je, kar Vlada Republike Slovenije v liku kar dveh svojih ministrov (saj sem po kulturnem videl tudi izjavo finančnega) počne uslužbenki ministrstva za finance. Srhljivo je, kar ministrstvo za kulturo počne slovenskim filmskim avtorjem, ko jim ne zagotavlja niti osnovnih možnosti za transparentno razpolaganje s proračunskimi sredstvi, namenjenimi filmu. In strašno je, kar dvojec brez krmarja počne slovenskemu filmu. A vse to je danes, upam, vendarle že jasno veliki večini kritične javnosti.

Še več, prav razmere na področju filma postajajo simptom siceršnjih razdiralnih učinkov vladajoče garniture, podobno, kot je razkritje malverzacij v Hrvaškem fondu za privatizacijo z akcijo Maestro postalo kronski dokaz kriminalne prihvatizacije. Kako torej izpeljati slovensko akcijo za razkritje kriminala v procesu privatizacije slovenskega filma, kako se lotiti akcije Maestro in Margarita? Natanko tako, kot so to storili sosedje: z infiltracijo v obstoječe mreže! Predlagam torej, da predsednik vlade urgentno odobri vrhovni državni tožilki in šefu policije velika dodatna sredstva, da bi lahko Slovenska obveščevalna in varnostna agencija opremila določeno število svojih agentov z dragocenimi kamerami, klimatiziranimi studii, dobrimi scenariji in super igralkami, da bi se potem ti lahko infiltrirali v kabinete Ministrstva, na hodnike Sklada, v dvorane Kinoteke, studie Televizije in Vibe ter tam od znotraj dokazali, čigava kava stane 50.000 evrov ...

Uh, shit, bi tu zapisal Marcel, to pa ne bo šlo: saj tile opisani pa itak že vsi sodelujejo, le da se slovenskemu filmu to prav nič ne pozna!

Tako očitno ne bo šlo. Z javnimi pozivi prav tem, naj se zresnijo, tudi ne, saj jim ni pomoči. Morda pa z brskanjem po arhivih najdemo kako inscenacijo? Brskal sem in brskal in našel, s čim smo se člani nadzornega sveta Filmskega sklada marca 2005 poslovili od štiriletnega mandata, natančneje, kaj smo v poročilu priporočili pristojnemu ministrstvu.

Če je temeljno poslanstvo Filmskega sklada skrbeti za nacionalni filmski program, tedaj mora imeti nadzorni svet v mislih predvsem tri temeljne vrednote. Prva je transparentnost poslovanja. Ker gre za porabo proračunskih sredstev, je bil prav to temeljni cilj dela nadzornega sveta. V ta namen smo takrat vztrajali pri pripravi novih aktov, brez katerih pravila dodeljevanja programskih sredstev niso bila dovolj transparentna; naročili postopke revizije pri posameznih producentih in odprli svoje lastno delo za javnost s povzetki zapisnikov na spletni strani. Drugo, kar smo že takrat zapisali kot prioriteto, je zagotavljanje enakopravnosti producentov. Ker so v procesu nastanka nacionalnega filmskega programa prav producenti ključni sogovornik in pogodbeni podpisnik, je bilo enakopravni obravnavi producentov namenjene veliko nadzorniške skrbi. To je po eni strani pomenilo gledanje pod prste upravi, da koga posebej ne preferira, po drugi strani pa so nekateri utemeljeni producentski interesi prav z vztrajanjem nadzornega sveta našli svoje mesto v odločitvah in programskih aktih Filmskega sklada. Tretja, ravno tako pomembna naloga je bila zagotoviti integriteto avtorjev. Ta je bila sicer včasih razlog za puščanje prostih rok direktorju Robarju - na primer pri zamudi Burgerjevega filma Ruševine ali razvoju Cvitkovičevega filma Kruh in mleko iz kratkega v celovečerni film -, kakor tudi za nekatere spore z njim - na primer takrat, ko se je nadzorni svet jasno postavil na stran režiserja Godine v procesu reševanja projekta Stella del Nord. Spoštovanje integritete avtorjev ne pomeni le spodbujanja avtorjev in producentov z jasnimi razpisi in preverljivimi ocenjevalci, pomeni tudi jasno vizijo uprave, da zna s posebnimi razpisi spodbuditi mlade avtorje, ki šele čakajo na prvenec. Ključni preboji slovenskega filma devetdesetih let in začetka 21. stoletja so se zgodili prav tedaj, ko je močan avtor dobil svojo prvo celovečerno priložnost.

Izkušnje in pasti smo današnjim nadzornikom dobronamerno takrat že zapisali v poročilu. Prav zato bi bilo danes, v trenutku druge velike krize samostojnega slovenskega filma - po prepolovitvi sredstev za film v času ministra Capudra - skrajno nekorektno kazati s prstom na slovenske filmske avtorje in jim očitati, da niso pravočasno zaznali nevarnosti. Nasprotno, izrekam jim popolno solidarnost in podporo, saj je v resnici ogrožen temelj njihovega dela. Prst je treba s kazalca pomakniti na sredinca, tega pa uperiti k tistemu ministru, ki je odgovoren za resor. Seveda se minister ne sme vtikati v program, a njegova dolžnost je zagotavljanje takšnih razmer, da lahko film sploh funkcionira. Predstavljajte si, da bi leto in pol slovenska gradbena industrija ne gradila avtocest, ker bi se dva lakotnika polastila vseh ključnih vzvodov distribuiranja proračunskih sredstev. Verjamem, da bi imeli kamione tudi v tistih že zgrajenih predorih - in da bi se promet čez noč ustavil. Tu pa se nam je ustavil celoten promet slovenskih gibljivih podob, pa si ta trenutek še vedno le dopisujemo po časopisih! A zdaj ne gre več za to, kako posneti film - gre za to, kako sneti za to odgovorne.

Nekaj zloveščega je bilo zato v sredinem programiranju nacionalne televizije, ki je (znova) pokazala Pevčev ganljiv film o transformaciji nekdanje cerkve sv. Jožefa iz Vibinih studiev nazaj v cerkev. Kar nekaj avtorjev je govorilo o dveh tovarnah sanj, cerkvi in filmskem studiu, a slika je zgovorneje od vseh besed povedala svoje: oboje ne gre! Če eni na silo zasedejo prostor drugih, se bo slejkoprej zgodilo, da bo nekdo drug z macolo prišel podirat njihove stene - vendar po tem, ko enkrat podreš zid, tudi tvoji lastni kipi ne morejo več biti predmet čaščenja, ampak ostanejo zlovešči duhovi, ki strašijo po depojih.

Iz opisa "Potez kriznega obdobja", ki smo jih člani nekdanjega nadzornega sveta povzeli v drugem delu poročila, se je mogoče podučiti, da ciklični zastoji v produkciji slovenskega filma seveda niso od včeraj. So znamenje tega, da je film kljub vsemu artizmu industrija, zavezana pogojem trga in omejenega proračuna. Po tem, ko direktor Robar leta 2002 ni dobil zaupanja za ponovitev mandata, je moral novoizbrani direktor Jovanovič dejansko najprej pripraviti t. i. "sanacijski" program, s katerim je lahko kvečjemu realiziral že programirane projekte in izterjal zamudniške filme. V tem času (2003-2004) je zagon filmske proizvodnje zato zastal in dovolj boleče pokazal, da je v razmerah slovenskega filma uspeh pravzaprav mogoč le s "preforsiranjem", ki ga je Robar sicer prinesel - a ga je to tudi odneslo. Videti je, kot bi prišlo po odstavljeni direktorici Ireni Ostrouški in v času postavljenega v. d. direktorja Staneta Malčiča spet obdobje nujne ciklične krize. S to razliko, da ta kriza ni bila nujna, temveč njuna! Dvojec, ki še vedno krmari iz ozadja, namreč pozablja, da ne sanira ne njenih ne naših napak, temveč svoje: Mokuš, Feliks ... Če prav razumem razloge za odstavitev Ostrouške, se je zapletlo prav pri tem, da ni hotela pokrivati njunih napak. In je morala oditi direktorica, ne pa tisti, ki so hoteli svojo nadzorniško funkcijo zlorabljati. Narobe svet!

Še iz enega razmerja med nadzorniki in upravo se je mogoče nekaj naučiti: glavni razlog za predčasno sporazumno razrešitev Jovanovičeve uprave leta 2004 je bilo to, da ji kar dvakrat ni uspelo korektno pripraviti in izpeljati razpisa, torej osnovnega mehanizma za razdeljevanje proračunskih programskih sredstev. A tedaj je nadzorni svet soglasno ugotovil to napako in je zaradi nje letela uprava, danes pa zaradi nje leti nadzornica, ki je opozorila na podobno napako! Že drugič narobe svet!

Kako v resnici iz krize? Kako ga je sploh še mogoče postaviti nazaj na noge, ne da bi podirali zidove, razbijali malike in blokirali predore? Predvsem z enotnostjo filmskih ustvarjalcev, ki ne smejo pasti na finto podmiznih obljub in separiranih sestankov, temveč vztrajati pri nujnosti urgentne rešitve. Najboljša dolgoročna zaščita pred neizprosnim bojem v zverinjaku je sistemska ureditev zunajproračunskih sredstev za filmsko produkcijo (z deležem od kinovstopnic, distribucije drugih nosilcev, tv-oglaševanja, davčnih olajšav in spodbud). Poleg tega bi bilo treba vsaj za polovico podcenjena proračunska sredstva uravnotežiti tako z drugimi umetnostnimi zvrstmi v Sloveniji kot predvsem s primerljivimi vložki v filmsko produkcijo v drugih državah EU. Marca 2005 smo ministru priporočili, da mora, če naj se Filmski sklad približa ustvarjalni vročici Robarjevega obdobja, ne pa tudi permanentni nevarnosti razpada sistema, letni proračun sklada povečati za 100 odstotkov "živih", programskih sredstev, torej za tedanjih 500 milijonov tolarjev. Slovenija mora po zgledu razvitih kinematografij poskrbeti za začetno pomoč malim producentom in tako krepiti konkurenčnost, saj si bo sicer le nekaj posameznikov uzurpiralo pravico do proračunskih sredstev, zaradi finančne in kadrovske podhranjenosti producentov pa trpijo osnovni pogoji poslovanja (lastni vložki in tveganja, zavarovanja, potencialna partnerstva s finančnimi ustanovami) in tehnična raven produkcije. Namesto političnega kombiniranja vseh mogočih filmskih ustanov v filmski kombinat, predviden z novim zakonom o avdio-vizualnem inštitutu, pa naj se raje kadrovsko in infrastrukturno okrepi Filmski sklad, da se bo lahko iz razdeljevalca proračunskih sredstev razvil v proaktivnega spodbujevalca razvoja celotnega avdio-vizualnega segmenta (od pospeševanja scenaristike prek izobraževanja do ostrejšega poslovodenja). To je mogoče le s strokovnimi in avtonomnimi kadri.

In navsezadnje: zaradi relativne majhnosti trga in omejenosti slovenskega jezikovnega prostora bi bila potrebna aktivnejša vloga nacionalne televizije pri iskanju sinergij in merjenju na evropsko tv-krajino kot izjemno priložnost za profiliranje slovenske kinematografije. Namesto tega smo hkrati z dogajanjem na ravni Filmskega sklada tudi priče ignoriranju tega poslanstva nacionalne televizije, katere vodstvo se raje prepušča poskusom tekmovanja s komercialno televizijo.

Takšna so bila naša priporočila aktualnim nadzornikom Filmskega sklada. Bralcem prepuščam presojo, kako zares so naši nasledniki v Filmskem skladu vzeli naša priporočila. Mimogrede, v tistih štirih letih so se v Sloveniji oglasili beneški lev prihodnosti za Cvitkovičev Kruh in mleko (2001), koprodukcijski oskar 2002 za film No man's land Danisa Tanovića (izvršnih koproducentov Igorja Pedička in Dunje Klemenc, z Brankom Djurićem v glavni vlogi), berlinski zlati medved 2003 in nominaciji za oskarja za kratki film Atorzija Stefana Arsenijevića (producenta Jurija Košaka) ter številne nagrade na mednarodnih filmskih festivalih (za režijo, igro, film) za filme Maje Weiss, Toše Slak, Janeza Lapajneta, Saša Podgorška, Igorja Šterka, Andreja Košaka, Damjana Kozoleta, Metoda Pevca, Mihe Hočevarja, Branka Djurića, Vinka Moderndorferja, Vojka Anzeljca ... S sredstvi Filmskega sklada povečani Kajmak in marmelada je imel 150.000 gledalcev, slovenski filmi so bili ne le odkupljeni za številna televizijska predvajanja, temveč tudi uvrščeni v redno kinematografsko distribucijo evropskih držav, obseg sredstev iz evropskih skladov Eurimages in Media Plus pa je v zadnjih dveh letih našega mandata presegal slovensko članarino, pri čemer je šla večina sredstev za podporo distributerjev (Media Plus) in koprodukcije (Eurimages).

Prav iz tega izpeljujem tudi zadnji predlog: če bo oblast še naprej gradila filmske trdnjave in kinokombinate, potem se morajo avtorji povezati v komuno! Kadar se oblast ne le individualizira, temveč poosebi v enoumje, takrat je najbolje odgovoriti z nerazumnim, ludističnim mnogoglasjem, z multitudo. Lepota sodobnih, virtualnih mnoštev je ta, da se ti ni treba več odpovedovati intimnemu glasu, a ga vendar lahko v neskončnost množiš z drugimi glasovi in peresi. Lepota sedanje katastrofe je v tem, da se (končno) strinjata Škafar in Štefančič, da (spet) govoriva s Kozoletom, da ima Burger kaj povedati Klopčiču, da bi lahko Pediček produciral Pevca, Hočevar pa Hočevarja, da Cvitkovič piše ministru, Leilerjeva z Dela pa Vrdlovcu z Dnevnika, in navsezadnje, prav po kafkovsko, da uradnica z ministrstva za finance postane dragocena kulturna ikona, režiser z ministrstva za kulturo pa poceni birokrat.