Grindhouse

Quentin Tarantino se je vrnil, toda ne sam, ampak v tandemu z Robertom Rodriguezom. Okej, v resnici se je vrnil v paketu - v paketu z Rodriguezom, Elijem Rothom, režiserjem Krvavega hostla, Robom Zombiejem, režiserjem Satanovega klana, in Edgarjem Wrightom, režiserjem Vročih kifeljcev. Grindhouse, ki ga je podpisal Tarantino, namreč ni film, ampak filmski program, ki ga sestavljajo dva celovečerca, Rodriguezov Planet Terror in Tarantinov Death Proof, fiktivne reklame ("Get more out of life - go to a movie!") in kopica divjih, agresivnih, bučnih, pompoznih, brutalnih, grotesknih, ofenzivnih, absurdnih napovednikov za šokerje, ki ne obstajajo - posneli so jih Roth, Zombie in Wright. V Ameriki je ta program neločljiv - vrtijo ga skupaj, kot neke sorte double-bill. Za ceno ene vstopnice dobiš dva filma in kopico lažnih napovednikov, izmed katerih je vsak minifilm zase. Grindhouse je dogodek. Toda malo verjetno je, da bodo Grindhouse drugod po svetu - in tudi pri nas - vrteli v izvirni obliki, kajti v Ameriki na veliko presenečenje bratov Weinstein, nekdanjih šefov Miramaxa, filmske hiše, ki jo je "naredil" Tarantinov Šund, ni vžgal.

Oba filma in lažni napovedniki, ki tvorijo Grindhouse, so energični, bombastični, lucidni, entuziastični, zabavni, fanatični, intenzivni, politično nekorektni, briljantno samoparodični, metafilmski. In vsi kar pokajo od nostalgije po vsem, kar je iz B filmov - okej, iz žanrskih filmov nasploh - izginilo, ko so se jih polastili korporativni duh, multipleks in globalizem, ki zahtevajo le še filme, sprejemljive za ves svet. Tarantino in Rodriguez gresta v svoji obsedenosti do konca - brez opravičil in brez občutka krivde. Če je treba komu odrezati jajca, mu jih pač odrežeta. Če bejba skoči na falični nož, pač skoči. Če je prizor odvraten, je pač odvraten. Če se Tarantinu tič stopi, se mu pač stopi. In če ima bejba namesto ene noge brzostrelko, jo pač ima. Grindhouse je filmos, ob katerem hkrati vreščite in se režite. Ali bolje rečeno: ob katerem se režite od groze - in vreščite od smeha. Grindhouse stalno prasketa - filmski trak je spraskan, včasih zažgan, včasih se zatakne, zvok od časa do časa zahrešči, veliki plani so narobe odrezani, montažni preskoki fušajo, tu in tam kak kolut celo manjka. Tarantino in Rodriguez uporabita vse trike gverilske senzibilnosti, da bi našla tisti magični manjkajoči kolut.

Planet Terror se začne verjetno v Iraku, nadaljuje pa - faktično - v Teksasu, kjer vojski, ki jo vodi Bruce Willis, uide biokemično orožje, ki ljudi spreminja v požrešne, furijaste, mutantske zombije. Rodriguez ne zamudi nobenega klišeja iz filmov o zombijih, toda vsakega izmed njih pošlje v postmodernistični želodec. Con gusto. Možgani odletijo v drugo smer. Death Proof je remiks slasherja in road movieja. Predstavljajte si film, v katerem Noč čarovnic sreča Avto smrti - ali pa Spielbergov Dvoboj. Psihopata, ki serijsko pobija bejbe, namreč zamenja avto, no, kaskaderski avto, death-proof avto, ki ga pilotira kaskader Mike (Kurt Russell). Mike bejb ne pobija z nožem ali pa s sekiro ali pa z motorko ali pa s kavljem, ampak z avtom. Ne pobija jih v kakih temnih slepih ulicah, ampak na cesti. Ne nosi hokejske maske, ampak sončna očala. Mike je kralj ceste, dokler se ne spravi na napačne bejbe - na bejbe, ki kaskaderstvo spremenijo v ekscesni adrenalinski performance. In natanko to storijo tudi kaskaderji in kaskaderska boginja Zoe Bell, ki "odigrajo" zadnjih 40 minut: kaskaderski prizori, kakršnih ne pomnimo (in ki so tako nori, da so videti ilegalni), se odvrtijo v živo, brez digitalnih efektov.

Življenje je B film

Grindhouse je hommage kinom, kakršnih ni več. Kinom, ki jih je ubila zadnja globalizacija filma. Kinom, ki so jih odplaknili multipleksi. In to dobesedno odplaknili - ti kini so bili namreč videti kot podaljšek kanalizacije. Kot podaljšek mestnega trebuha. V njih je ponavadi zaudarjalo - po znoju, po slabem, po zadahu, po slabi hrani, po postanih oblačilih, po urinu, po gnilih stenah, po prezgodnji spermi, po bruhanju, po slabem glasu, po smrti. V te kine so ljudje včasih prišli - in izdihnili. To so bili pač kini, ki so imeli non-stop program, ponavadi vso noč, do jutra - plačal si vstopnico in potem v kinu ostal vso noč. Namesto v poceni hotel, domov, v hiralnico ali pa na pokopališče si šel v grindhouse. Če si se hotel skriti, si šel v grindhouse. Lee Harvey Oswald se je po atentatu na Kennedyja potuhnil v grindhouse. Okej, večina ljudi je kljub vsemu preživela. Zjutraj so jih zbudili - in jih vrgli ven, na mraz. Iluzije, da je življenje B film, je bilo konec. Vsako jutro. V B film se vendarle ni bilo mogoče preseliti. Toda grindhouse je bil največji približek te iluzije. Zadnji približek te iluzije. V teh kinih niso nikoli prižgali luči. Če bi jih prižgali, bi ljudje preprosto izginili. Kot fantomi. Iskreno rečeno, če bi prižgali luči, bi izginili tudi ti kini. V hipu bi se zdelo, kot da jih nikoli ni bilo. In natanko to se je zgodilo: prižgali so luči. In grindhouse je izginil. Zdelo se je, kot da ga nikoli ni bilo. Recimo, v New Yorku so bili ti kini, ki se jih je izraz grindhouse oprijel zato, ker so v njih nekoč prirejali varietejske showe z bump and grind plesnimi točkami, raztreseni po Times Squaru - potem pa so oznanili, da je treba Times Square prenoviti. Prižgali so luči in grindhouse je romal v kanalizacijo. Le še vodo so potegnili in od njega ni ostalo nič. Podobno je bilo v Los Angelesu, ko so prižgali luči na Hollywood Boulevardu, in v San Franciscu, ko so prižgali luči na Market Streetu. Do sredine devetdesetih so ti kini povsem izginili.

Vsako mesto je imelo grindhouse, ponavadi v središču, od koder so "zgledni" ljudje zbežali - center so prepustili nočni gverili, frikom, džankijem, malim dilerjem, brezdomcem, zvodnikom, cipam, boemom, artistom, punkerjem, transvestitom, vsemu tistemu, kar se je rimalo z izrazom underground, vsemu tistemu, kar je v Taksistu na nočnih furah srečeval Travis Bickle, vsemu tistemu, zaradi česar se je Travisu mesto zdelo kot "odprta kanalizacija", vsemu tistemu, kar je v Travisovih očeh čakalo na stoletne vode. Hja, vsako mesto je imelo take kine - getoizirane kine, ki so jih "zgledni" ljudje gledali le od daleč, s prezirom in predsodki. Nič, ti kini so bili že v osnovi nezdružljivi z družbo, ki je slavila čistočo, snažnost, higieno, diskretnost, varnost, horo legalis in stvari brez barve, vonja in okusa - oh, in ki je prezirala stvari, ki se lepijo. V teh kinih se je lepilo. V ljubljanski Slogi se je lepilo. In Sloga je bila slovenski grindhouse. To je postala, ko so vanjo bušnile danske in švedske seksi komedije a la Kozel v raju, Odkritje ljubezni, Mazurka v postelji, Zobar v postelji, Rektor v postelji, Avtocesta v postelji, Romantika v postelji, Hopla v postelji in Mornarji v postelji, ki so zlagoma mutirale v bolj eksplicitni softcore in kasneje, v osemdesetih, v hardcore. Sloga je bila parkirana v trebuhu Ljubljane, pri štacionu, tako da je kar klicala po transgresiji. In grehu. V Slogi si vedno vedel, da boš dobil več kot v drugih ljubljanskih kinih. Sloga je dajala tisto, česar drugi kini niso imeli. In grindhouse je definiralo prav to: v njem si dobil to, česar v drugih kinih nisi dobil. Tudi seks.

Razlika je bila le v tem, da se je Sloga specializirala za seks, za filme, v katerih so ven štrleli le penisi, klitorisi, ejakulacije, bradavice in orgazmično sopihanje, grindhouse, ki mu himno pojeta Tarantino in Rodriguez, pa se je specializiral za vse, kar je štrlelo ven. Za vse, česar v drugih kinih ni bilo. Za filme, ki so eksploatirali vse, kar je bilo mogoče eksploatirati. Za vse, kar je bilo deviantno in delinkventno - za vse, kar se je posmehovalo dobremu okusu, tradicionalni morali, utečenim vrednotam, splošni sprejemljivosti, konsenzu in statusu quo. Ti kini so bili zato karnevalsko eklektični - med novimi in starimi filmi niso delali razlik. Novi filmi so se gnetli s starimi. Dobri s slabimi. Amaterski s profesionalnimi. Grozljivke s farsami. Novi ameriški splatterji s starimi italijanskimi slasherji. Kung fu s črnskimi akcijskimi filmi. Leteči krožniki z mutanti. Atomska bomba z zunajzemeljskimi invazijami. Uklete hiše s katastrofami. Nune z zombiji. Nudisti s krvavicami. Samurajski filmi z brazilskimi pornochanchadami. Kanibalski filmi s špageti vesterni. Šokerji s šokumentarci. Ti filmi so bili poceni, nizkobudžetni, mikrobudžetni in antibudžetni, žanrski, na hitro posneti, s pikantnimi, bombastičnimi, divjimi, zvitimi, absolutno pretiranimi naslovi. Recimo: filmu je bilo naslov Tankovski bataljon, toda v njem ste videli le en tank. Ali pa: filmu je bilo naslov Zver z milijon očmi, toda zver je imela le eno oko. A vmes so navrgli tudi kakega Bergmana, kakega Pasolinija, kakega Ivoryja, celo Julija Cezarja - tistega s Charltonom Hestonom. In Bitko na Neretvi.

Šok ne potrebuje glamurja

Vsi ti filmi, ki so skozi leta oblikovali posebno kultistično izkušnjo, kultistično percepcijo, kultistično senzibilnost, kultistično vizijo novih generacij, so imeli živ smisel za teror, sadizem, torturo, dekapitacije, orgije, nacistične zombije, ultra morbidni Grand Guignol, posthumne romance, muzeje voščenih lutk, morilske inštalacije, kanibalizem, halucinacije, psihoze, lobotomije, perverzije, nimfomanke, bajkerje, kri, incest, goloto, paranojo, sekte, posilstva, avtomobilske pregone, stroboskopsko psihedelijo, pogubna tuširanja, morilske toasterje, acid, freakoute in lobanje pa za Ojdipe, ki se zbudijo z dvema glavama, posiljevalce, ki umrejo od poljubov svoje žrtve, džankije, ki jim odpada koža, swingerje, ki jih mučijo lezbijke, vuduiste, ki si iztikajo oči, harekrišne, ki vstajajo od mrtvih, nekrofile, ki rolajo orgije s trupli, transvestite, ki bežijo pred policijo, čarodeje, ki zares sekajo in žagajo svoje asistentke, rasistične rednecke, ki jih doseže črna batina, in sataniste, ki polaroidizirajo svoje žrtve. Že naslovi so povedali vse: Noč živih mrtvecev ... Teksaški pokol z motorko ... Pijem tvojo kri ... 2000 manijakov ... Invazija krvavih kmetov ... Trije na mesarskem kavlju ... Ljubi me mrtvo ... Noč, ko je zakričal Bog ... Pokol v kinu na prostem ... Krematorji ... Moje prijatelje je treba pobiti ... Vzemi me mrtvo ... Krvava pojedina ... Pobarvaj me s krvjo ... Ilsa, volkulja SS ... Pljunem na tvoj grob ... Kanibalski holokavst ... Neverjetno čudne kreature, ki so nehale živeti in se prelevile v zmešane zombije ... Podgane prihajajo! Volkodlaki so tu! ... Kri! ... Krvoločne spake ... Sekira. Ha. Bili so mali, rahitični, derivativni, rajcaški, nadrealistični, stripovski in groteskni, ekstremni, bizarni, absurdni, manični in intenzivni na svoj mrtev način, toda v njih se je zgodilo le tisto, kar je bilo neizogibno. Trash. Okej, "nasties", kot so jih poimenovali kasneje.

Če so bili nenavdahnjeni, so bili anemični in monotoni. Če pa so bili navdahnjeni, so iz majhnega budžeta stisnili fino dozo gotske, pikantne, klinične, mesarske, bombastične agresivnosti. V njihovih žilah je utripala entuziastična pošast - sla po senzaciji, detabuizaciji in šokiranju. Ni važno, da je bil film zglancan, važno je, da je šokiral. Šok ne potrebuje glamurja. Niti budžeta. Šok je že sam po sebi chic. In selling point. Celo porod je imel status seksa. Iz odsekanih bradavic je brizgalo mleko. V Malatestovem karnevalu krvi so kanibalske pošasti gledale grozljivko, medtem ko so goltale človeško meso. Producenti Noči krvave groze so gledalcem obljubljali: "Če med gledanjem umrete, vaši družini izplačamo 1000 dolarjev!" Tri minute pred koncem psihotrilerja Morilec se je na platnu prikazal 45-sekundni "Fright Break", ki je dal tistim s slabimi živci pred srhljivim finalom možnost, da dvorano zapustijo in denar dobijo nazaj. Ko so vrteli šoker Mletje trupel, so pred dvorano parkirali rešilca z napisom: “Za tiste, ki ne prenesejo groze in šokantnosti Mletja trupel!” V Krvoločnih spakah je Veliki Sardu, gostitelj sadističnega "torture showa", publiki pojasnil: "Če vas to dolgočasi, potem si predstavljajte, da je resnično - če pa vas to vzburja, potem si predstavljajte, da je le zaigrano." V Thundercracku, epskem remiksu grozljivke, komedije in hardcore porniča, pa je tip priznal, da je fukal z gorilo - in glede na to, kaj vse se je v teh filmih dogajalo, mu lahko verjamete. Razlog več, da se je Krvava pojedina končala z napisom: "S ponosom naznanjamo - tega filma je konec." Uh.

Grindhouse je dišal po ilegalnosti - v teh kinih si imel vedno občutek, da si videl preveč. Da si videl nekaj prepovedanega, ilegalnega, nemoralnega, antimoralnega. Grindhouse je deloval katarzično in defloracijsko - točno, v teh kinih nedolžnosti nisi izgubil le enkrat. Vsak film, ki ga je vrtel grindhouse, je imel pri gledalcu pravico do prve noči. V teh kinih je pač zaudarjalo po vsem, kar se je dogajalo na platnu. Jasno, vedno je zaudarjalo tudi po spraskanem, hudo načetem, zdrsanem, potrganem filmu - ista kopija je navadno obkrožila kopico takih kinov. Spraskanost kopije je dala gledanju filma trashy dimenzijo. Tudi filmi, ki so nekoč krožili po Sloveniji, so bili spraskani, hudo načeti, zdrsani in potrgani - vsi slovenski kini so vrteli isto kopijo. In če pomislite, da tudi slovenski kini nekoč niso delali razlik med novimi in starimi filmi, da so se torej tudi v slovenskih kinih hkrati gnetli novi, stari in zelo stari filmi, se ne morete znebiti občutka, da so bili tudi slovenski kini po malem grindhouse. To pomeni, da je Grindhouse, 191-minutna simulacija grindhouse estetike, po malem tudi hommage slovenskim kinom, kakršnih ni več. A kot rečeno: potem so prižgali luč. In grindhouse je začel v osemdesetih izginjati, toda ironično - izginjati je začel ravno v času, ko je prišel video. Kar je bilo dobro: grindhouse se je preselil na video. In kasneje na dvd. Internet je promet filmov, ki so nekoč gradili grindhouse, le še naelektril, tako da je zdaj bolj živ kot kadarkoli, le da ne v kinu, ampak doma.

Zato niti ni čudno, da Grindhouse v ameriških kinih ni vžgal. No, na dvdju bo zanesljivo hit. Multipleksi pač niso grindhouse. Tarantino je zdaj pri denarju, zato si je postavil svoj grindhouse, svoj kino - doma. Nabavil je kopije starih filmov in napovednikov, ki so nekoč hranili grindhouse in ki jih vrti izbrani, kultistični publiki, med katero so navadno Rodriguez pa Roth, Wright in Zombie, avtorji lažnih napovednikov, in fantje iz videoteke, v kateri je nekoč tudi sam delal - ob koncu osemdesetih, ko se je grindhouse selil na video.